Pesmi iz te razvojne faze je še vedno največ objavljal v »Domu in svetu« ter drugih katoliških listih. Vsaj v osmi, 1896. leta, pa je pri njem prišlo do očitnega nazorskega preobrata, tedaj mu je nastala satirična proticerkvena »Procesija«, v njej o sebi pravi, da »se mu neče moliti«. Kot dunajski visokošolec je sicer še zmeraj sodeloval pri katoliški reviji in mladinskih listih, toda predvsem zaradi gmotne stiske, a tudi uredniki niso želeli zgubiti nadarjenega sodelavca. V letih 1898 in 1899 pa so si urednika Lampč in Kržič ter pesnik odkrito povedali, da nazorsko ne sodijo več skupaj, in so se kot sodelavci dokončno razšli. Nikakor pa Župančič ni mogel pozabiti Kreka, bilo mu je žal, da je od njega odšel tedaj, ko je kot mlad iščoči človek najbolj potreboval njegove duhovne opore. V marčni številki 1896 se je prvič pojavil v svobodomiselnem »Ljubljanskem zvonu«, in sicer z omenjeno »Narodno pesmijo« in z novim psevdonimom Aleksij Nikolajev, še vedno avtokritičnega je tudi tokrat v revijo uvedel nekdo drug, Cankar. Po razhodu s katoliškimi listi se je oklenil predvsem te revije in v njej največ priobčeval vse do njenega konca. Že prej, v letniku 1895/96 pa se je kot Gojko oglašal v zagrebškem litografiranem dijaškem listu »Nada«; v njem je objavil rodoljubno pesem »Bratom«, ki se ji pozna Gregorčičev zanos, nato pa v Zadrugi prebrane pesmi »Mesecu« (»Ti grdo režalo, mesec«), »Gazelo« (»Da bo tvoja, ribič, ribka zlata«) in »Muke ljubavi« (»Hipno blisk svoj plen konča«). Tako so mlademu Župančiču potekla »leta učenja«.