Negotovost zakona je prvo breme inovacije. Poznamo še drugo breme, ki deluje bolj neposredno. To so prizadevanja mnogih v industriji vsebin, da bi uporabili zakone za neposredno reguliranje tehnologije interneta za boljšo zaščito njihovih vsebin. Motivacija za takšen odziv je očitna. Internet omogoča učinkovito širjenje vsebin. Ta učinkovitost je lastnost ustroja interneta. Z vidika industrije vsebin pa je ta lastnost »motnja«. Učinkovito širjenje vsebin pomeni, da distributerji vsebine teže nadzorujejo distribucijo vsebin. Očiten odziv na to učinkovitost je torej zmanjšanje učinkovitosti interneta. Če internet omogoča »piratstvo«, mu je treba po besedah tega odziva polomiti kosti. Primeri te oblike zakonodaje so številni. Zaradi pritiskov industrije vsebin so nekateri člani Kongresa grozili z zakonodajo, ki bi od računalnikov zahtevala, naj določijo, ali je vsebina, do katere dostopajo, zaščitena ali ne, in onemogočila razširjanje zaščitene vsebine.6 Kongres je že sprožil postopek za raziskovanje obvezne »oznake za oddajanje«, ki bi se zahteval pri vsaki napravi, sposobni za prenos digitalnega videa (npr. računalniku), to pa bi onemogočilo kopiranje vsake vsebine, označene z oznako za oddajanje. Drugi člani Kongresa so predlagali imuniteto ponudnikov vsebine pred odgovornostjo za tehnologijo, ki jo lahko uporabijo in ki bi izsledila kršitelje avtorske pravice in onesposobila njihove naprave.7 V nekem smislu se te rešitve zdijo razumne. Če je problem v kodi, zakaj ne reguliramo kode, da odstranimo težavo. Vsaka regulacija tehnične infrastrukture pa bo vedno prilagojena določeni tehnologiji tistega časa. Tehnologiji bo naložila velika bremena in stroške, a jo bodo verjetno zasenčile izboljšave, ki zadevajo prav te zahteve.