er želijo film Angeli in demoni čim bolje prodati, recimo tako dobro kot Da Vincijevo šifro, so mu poskušali vdihniti tudi status prepovedanega sadeža. Kot veste, so oznanili, da je Vatikan filmski ekipi prepovedal snemanje nekaterih vatikanskih monumentov, tako da so jih morali potem reveži posneti skrivaj. Saj veste, tako kot je to nekoč storil Alfred Hitchcock, ko je snemal film Sever-severozahod, ki se dogaja tudi v palači Združenih narodov in pred njo. Še huje: v palači Združenih narodov se zgodi umor. Ne, so rekli Združeni narodi, tega pri nas ne boste posneli! Ni šans! Pa nič, si je rekel Hitchcock in vhod v palačo Združenih narodov posnel skrivaj. To je bilo mogoče tedaj. In to je mogoče danes. Toda nekaj tedaj vendarle ni bilo mogoče: Hitchcock vhoda v palačo Združenih narodov ni mogel digitalno preslikati, prav tako tega digitalnega učinka ni mogel potem neopazno vkomponirati v akcijo. Digitalnih učinkov tedaj še ni bilo. Kje neki! Danes je kakopak prav obratno: digitalni učinki obstajajo, to dobro vemo, kakor tudi dobro vemo, da je mogoče z njimi početi tako rekoč vse, ali bolje rečeno, z njimi je mogoče ustvariti vse – junake lahko povsem mirno in prepričljivo, tako rekoč fotorealistično preselijo v digitalni Vatikan. Nemogoče je opaziti, da niso res tam, sredi Vatikana, magari pred monumentom, ki ga Vatikan ni dovolil posneti. Od tod vprašanje: zakaj so sploh komplicirali? Zakaj so se mučili z realnostjo, s snemanjem pravega Vatikana? Zakaj si niso rekli: nič, bomo pa ustvarili digitalni Vatikan! Razlog je na dlani: poNagrade podeljuje Continental Film.