Res pa je, da obstaja nešteto različnih vrednotnih prizem, skozi katere se filmsko delo vrednoti, kar lahko izkrivi splošno sliko o kakovosti filma. Seks v mestu (na sliki je glavna igralka Sarah Jessica Parker) je morda vrhunski film z vidika modnega oblikovanja, medtem ko s filmskokritiškega vidika ne navduši. Rocky Balboa je za nostalgika srednje generacije obvezno gradivo, za mlajše ljubitelje akcijskih filmov pa povsem zastarel in nezanimiv. In Dan, ko bo obstala Zemlja morda res uporabi najnovejše preboje v tehnologiji posebnih digitalnih učinkov, a ga bodo kritiki vseeno videli le kot bledo priredbo filma iz petdesetih let. Bistveni problem vseh specialističnih, partikularnih pojmovanj kakovosti v filmu je predvsem ta, da so vrhunski dosežki na vsakem izmed teh področjih (predvsem kadar želijo biti vsi hkrati prisotni v enem samem filmskem delu) povezani z ogromnimi vložki v končni izdelek. Po navadi so plod utečenih produkcijskih sistemov – studiev in industrij – vse to pa je seveda dostopno samo privilegiranim skupinam v razvitih državah. Še več, način, na kakršnega delujejo tovrstne bogate filmske industrije, poteka tako, da film po vstopu v javno sfero izoblikuje komunikacijski kanal, kjer je filmskokritiška sfera le ena v seriji promocijskih aktivnosti. Tudi če je kritika slaba, se o filmu še vedno govori in je prisoten v tiskanih ter drugih medijih. Pa ne samo to, dovršene promocijske strategije lahko celo temeljijo na tem, da predvidevajo, kakšni bodo odzivi kritikov, slednji pa posledično odigrajo le eno izmed vlog v oglaševalski kampanji filma.