Niti ni bila videti tako slabo, kakor bi po rezultatu morala biti. Celo nasmehnila se je. Malce sem se oddahnil, vklopil racionalni um večnega dvomljivca in ponovil nekaj praktičnih vaj iz osnov fizike. Toda kljub vsem poskusom iz fizikalnega praktikuma je toplomer trmasto kazal 42 °C. Mahal sem z njim, udarjal z roko po roki, ampak brez uspeha. »Zamrznil« je pri 42 °C in pika. Tudi ko sem ga dal v kozarec vroče vode, se stolpec ni premaknil. Hajdi nazaj v lekarno! Tam so farmacevtke po nekaj priročnih testih z več toplomeri (testi so bili ponovitev mojih domačih) ugotovile, da je verjetno pokvarjena vsa pošiljka. Malce so potožile nad dobrimi starimi živosrebrnimi termometri, ki jih je odpihnila skrb za okolje, rekle nekaj besed čez ceneno kitajsko kramo in mi kot rešitev predlagale digitalni toplomer. Doplačal sem za visokotehnološko rešitev in odvihral domov. Žena me je pričakala sedeč na stolu in nasmejana, vendar spet ni delovalo, toplomer namreč. Digitalec je moji ženi odmeril 34,2 °C, torej hipotermijo, ne pa vročine. Poskusil sem to digitalno čudo na sebi in dobil malce bolj spodboden rezultat za preživetje, 34,4 °C. Ampak še preden bi se lahko sproščeno veselil boljšega termorezultata, sem že stal za pultom lekarne. Pojavila se je farmacevtka, ki prej ni bila udeležena pri testiranjih kitajskih toplomerov. Ker je bila hudo slabe volje, sem ji malo za šalo rekel: »Sem medicinski čudež, ki vozi avto pri 34,4 °C.« Resna gospa najprej skozi očala pogleda skozi okno in se prepriča, da se je vreme odločilo za dolgotrajno deževno obdobje, ne pa za hipno pregrevanje planeta, potem pa skozi očala še mene. Ker me sila prodorno in nekam čudno gleda, takoj preidem na resnejše stvari in ji povem štorijo o norem digitalcu.