KTM-ov Super enduro pod mano zarjove z globokim dvovaljnim glasom, ko mu zavijem ročico plina do konca. Začutim, kako trga zadnjo gumo na ostrem kamenju, kako trpi pod neznosno obremenitvijo brutalne moči 98 'konjev'. Z vsemi silami skušam ohraniti zastavljeno linijo, čim manj opletati z zadnjim koncem motocikla ter se obdržati čim bolj spredaj v idealnem položaju na sedežu podivjane zverine. Hitrost sunkovito raste in preden pridem do četrte prestave, digitalni merilnik hitrosti že kaže tam nekje okrog 100 kilometrov na uro. Prvi ovinek, ostro levo, zaviram do konca, zadnje kolo blokirano drsi po grušču in le utrjeni 'bankini' se lahko zahvalim, da me ni odneslo predaleč. KTM-a nagnem, a ne preveč, da zaradi drseče podlage ne bi končal na tleh. V kratkem zavoju se mu najbolj pozna, da je kljub zavidljivo majhni masi 190 kilogramov z vsemi tekočinami razen goriva še vedno zahteven in težak za teren. Spet sledi pospeševanje. Ne morem verjeti, tretja, četrta, zadnje kolo še vedno zavrti v prazno na makadamski podlagi, hitrost pa je že presegla 120 kilometrov na uro. Sledi blag desni, a zelo dolg ovinek. Tu bo treba drseti! Vstanem v napadalni položaj, z glavo daleč naprej prek krmila, nočem, da mi pri tolikšni hitrosti uide sprednje kolo. Iz pete prestave pretaknem v četrto, da dobim ravno pravšnjo moč na zadnje kolo, in že drsiva s 130 kilometri na uro v dolgem loku. Počutim se kot junak na legendarnem dakarskem reliju!