Ko je konec novembra 2006 izšla posrečena, predvsem pa pogumno zgoščena lepljenka Love, na kateri sta se Sir George Martin in njegov sin Giles pod budnim očesom Paula McCartneya za potrebe Cirque de Soleil poigrala z dediščino Beatlov (komu drugemu najverjetneje ne bi bilo prizaneseno), se je v studiih Abbey Road že na veliko šušljalo, da se razmišlja o moderni obdelavi njihovega celotnega opusa. Takrat si snovalci ideje še niso bili na jasnem, kako naj k temu remontu pristopijo, saj je težko (ali povsem nemogoče – sodbe tokrat pustimo ob strani) (ne)vešče manipulirati z nečim, kar velja za nedotakljivo. Tako kot barvanje črno-belih filmov ali, če za primerjavo parafraziramo nasilno iz konteksta vzete Lennonove besede, kot bi poskušali tisti, manjši od Jezusa, na novo napisati Biblijo. Beatlomanija namreč traja še danes, za izbrane komemoracije mobilizira stare zanesenjake in zvesto pridobiva nove člane generacij, ki histeričnega vpitja nikoli niso slišale v živo. Dovolj se je spomniti, kako je pred dvema mesecema, ob štirideseti obletnici nastanka znamenite fotografije »zebra crossing«, obstal promet v severozahodnem delu Londona. Nihče v gneči se ni pritoževal, nastala ni nobena nova civilna pobuda, policija je z varne distance vse samo nemo opazovala.Več kot dvajset let je minilo, odkar se je celotna diskografija Beatlov premierno zavihtela na primeren digitalni format (1987). Perestrojka na glasbenem tržišču je zahtevala čimprejšnjo prilagoditev, zato je takratna preslikava z analognega na digitalno potekala po blitzkrieg principu najmanjšega odpora. Kakovost materiala – tudi zavoljo »asketskih« cedepredvajalnikov – ni bila na prvem mestu. Treba je bilo le zadostiti nastajajočim novim potrebam po klasičnih naslovih in hoditi vštric s povsod, na vsakem koraku, poudarjano reklamo o ploščah, ki ne pokajo in ne preskakujejo. Danes ti »copy-paste« albumi zvenijo okorno, nimajo tiste fleksibilnosti, ki jo omogoča nova tehnologija. Projekt Love je mogoče razumeti kot vmesnik, ki je preveril razpoloženje na tržišču, predvsem pa kot dokaz in dražilo, da je z najnovejšimi intervencijami mogoče ohraniti integriteto prvotnega zapisa. Najverjetneje se vsi strinjamo, da pravi The Beatles prvenstveno najbolje zvenijo na dobro ohranjenih vinilkah, tudi tistih, ki jih je za potrebe jugoslovanskega trga tiskal zagrebški Jugoton. Vsi ti albumi imajo na zadnji strani odtisnjeno opozorilo: »Pomembno: ta plošča je namenjena za predvajanje zgolj na za to primernih stereofonskih napravah. Če imate kakršnekoli pomisleke glede kakovosti zvoka, se obrnite na svojega prodajalca.« Vprašanje zvoka pri Beatlih torej ni nič novega. Razlog za to ni samo v kakovosti odtisa na mediju, temveč predvsem v novih tehničnih pristopih, ki so jih fantastični štirje uvajali v studiu, ki so ga interpretirali kot pripomoček oziroma dodaten instrument. Nazaj spuščeni trakovi v skladbi Tomorrow Never Knows (Revolver) ali elektronski »loopi« v A Day In a Life (Sgt. Pepper's Lonely Hearts Club Band) pomenijo revolucijo v glasbeni industriji, kot tudi njihov odnos do velike plošče kot nove izrazne oblike (Rubber Soul). Do leta 1965 se je večina rock$amp;rolla zreducirala na promocijo malih plošč. Z Beatli so singlice dobile nov pomen. Prav tako pa ne smemo preslišati dejstva, da je bil to čas radia in prevlade gramofonov z enim zvočnikom. Beatle se je tako poslušalo v mono-in prestižni stereotehniki. Danes je zavoljo pristne konzumacije zeitgeista šestdesetih večje zanimanje za njihove monoalbume.Najbolj slikovit dokaz, kako so bila šestdeseta imaginarna sama po sebi, so filmi o Beatlih ali z njimi v glavnih vlogah. Od napol dokumentarnega pristopa v A Hard Days Night (1964) in Help (1965), preko psihedeličnega »on the road« eksperimentiranja v Magical Mystery Tour (1967), živopisne animirane vizije čarobnega Pepperlanda v Yellow Submarine (1968) do popolnega razpada sistema (in desetletja) v Let it Be (1970). Tako se je spreminjala (seveda je glasba vplivala na film in ne narobe) tudi njihova glasba. Nekoč preproste la-la-la-melodije tipa Love Me Do so nadomestile zrele avtorske stvaritve (Rubber Soul), prepolne novih standardov (Sgt. Pepper's), in kompleksne vizije popularne glasbe (White Album). Labodji spev z Abbey Road, zlasti stran B albuma, je bil samo še zadnji kamenček v mozaiku, zakaj se pri Beatlih rado zapiše, da je z njimi popularna kultura iz zabave mutirala v legitimno umetnost 20. stoletja ali, kot je komentiral novinar David Stubbs (Uncut): »The Beatles so bili šestdeseta. Pogoltnili in prebavili so vse pred njimi in se dotaknili vsega, kar je šele prišlo na vrsto. Če pogledate sliko Beatlov iz leta 1964 in jo primerjate s tisto iz leta 1970. Kot da se je vmes zgodilo štirideset let kulturne revolucije. Primerjajte sliko Oasis iz leta 1994 in 2000. Kot da se ni zgodilo nič!«Pred kratkim sta se na policah trgovin znova »zasmejali« zeleni jabolki, eno na črni (stereo), drugo na beli (mono) podlagi. Zgledno prečiščen katalog je kmalu podrl prodajne rekorde, kar pomeni, da beatlomanija še danes ni izgubila svojega primarnega čara. The Beatles na teh diskih res zvenijo sveže, vendar največjo vrednost predstavljajo dokumentarne priloge v obliki knjižic in filmov. Že slišano vseeno dobi pravo dimenzijo, ki opravičuje takšno početje. V primerjavi s prejšnjimi digitalnimi zapisi zvok ni samo prepisan, temveč tudi bolj dinamičen, kar omogoča doživljanje starih pesmi na nov način. Dolgo in vetrovno potovanje je tako dobilo naslednje poglavje nikoli končane zgodbe o nadčasnosti njihove glasbe. Ko so avgusta 1969 mrkih pogledov in vsak na svojo stran odkorakali iz studiev Abbey Road, so za seboj pustili domačo nalogo vsem prihodnjim generacijam glasbenikov. Pravzaprav – uganko brez rešitve.o je konec novembra 2006 izšla posrečena, predvsem pa pogumno zgoščena lepljenka Love, na kateri sta se Sir George Martin in njegov sin Giles pod budnim očesom Paula McCartneya za potrebe Cirque de Soleil poigrala z dediščino Beatlov (komu drugemu najverjetneje ne bi bilo prizaneseno), se je v studiih Abbey Road že na veliko šušljalo, da se razmišlja o moderni obdelavi njihovega celotnega opusa. Takrat si snovalci ideje še niso bili na jasnem, kako naj k temu remontu pristopijo, saj je težko (ali povsem nemogoče – sodbe tokrat pustimo ob strani) (ne)vešče manipulirati z nečim, kar velja za nedotakljivo. Tako kot barvanje črno-belih filmov ali, če za primerjavo parafraziramo nasilno iz konteksta vzete Lennonove besede, kot bi poskušali tisti, manjši od Jezusa, na novo napisati Biblijo. Beatlomanija namreč traja še danes, za izbrane komemoracije mobilizira stare zanesenjake in zvesto pridobiva nove člane generacij, ki histeričnega vpitja nikoli niso slišale v živo. Dovolj se je spomniti, kako je pred dvema mesecema, ob štirideseti obletnici nastanka znamenite fotografije »zebra crossing«, obstal promet v severozahodnem delu Londona. Nihče v gneči se ni pritoževal, nastala ni nobena nova civilna pobuda, policija je z varne distance vse samo nemo opazovala.