Prejšnji teden ste lahko slišali: »Peščeni vihar pogoltnil Egipt!« Vruum! Kaos. Kot da je mumija ponovno vstala in naredila veter v peskovniku. Kot da se je mumija vrnila. Vem, kaj ste si rekli - tudi narava se je vključila v marketing filma Mumija se vrača! In ni razloga, da ne bi dodali - tako kot kamen, ki pada, ve, koliko znaša gravitacija, tudi egipčanski pesek ve, kdaj v kino pride film Mumija se vrača. Ha. Kakšno srečo ima Hollywood, ne - ko v kino pošlje film o egipčanskem puščavskem viharju, Egipt res požre puščavski vihar. Eh, pozabite na naključje. Če ste novico o nenadnem peščenem viharju prebrali do konca, ste lahko namreč zvedeli, da Egipt v tem času skoraj vedno udari kak peščeni vihar. In Hollywood je to vedel. Da bo lansiranje filma Mumija se vrača v Egiptu marketinško podprl tudi huronski peščeni vihar, ni bilo dvoma. Egipt je bil tiste dni videti kot ringelšpil v peskovniku. Hja, tako kot film Mumija se vrača. In seveda, nič drugače ni bila videti Mumija, ki jo je pred dvema letoma posnel isti režiser, Stephen Sommers. Razlika je le v tem, da je tokratni ringelšpil v peskovniku še večji sin računalnika. Naravnost rečeno, film Mumija se vrača je videti tako, kot da režiser ni sedel za kamero, ampak za računalnikom. Mumija se vrača je en sam dolg specialni digitalni efekt, v katerem liki ne umirajo, ampak so deletirani - podobno kot pošasti v kaki računalniški igrici. Ko se na začetku, leta 3067 pred našim štetjem, sredi puščave frontalno udarita dve neskončni vojski, je tako, kot bi gledali na računalniški ekran - vojščaki se gibljejo tako, kot da so jim pozabili vnesti nekaj vitalnih podatkov. Fušajo.