Jackie Chan je JC, briljantna elastika, kinetični fu-akrobat, akcijski multipraktik in adrenalinski ekstremist, ki ne potrebuje kaskaderjev - vse naredi sam. Nič fizičnega mu ni tuje. Videti je kot burleskni salto mortale na dveh nogah. Zanj je vse misija mogoče. Toda Tuxedo zagreši najhujši možni zločin: angažira Jackieja Chana, potem pa ga ves čas podcenjuje in ignorira - še več, obnaša se, kot da ga ni. Ali pa kot da je le jebeni Chris Rock. Jasno, v obeh primerih je dizaster. Pazite: JC je Jimmy Tong, taksist, ki postane najprej šofer nekega tajnega agenta, po njegovi smrti pa si natakne magični tuxedo, ki mu da nadčloveške sposobnosti - in začne se misija nemogoče... ee, rušenje vodnega magnata Diedricha (Ritchie Coster), de facto malopridnega "bioterorista", ki hoče ob asistenci svojega "norega znanstvenika" (Peter Stormare) zastrupiti vso vodo tega sveta. Tu ni reči, ki ne bi bila idiotska. Idiotsko in ponižujoče je že to, da Jackieju Chanu "pomagajo" z magičnim tuxedom in digitalnimi efekti, tako da lahko leti po zraku. Točno, takega Supermana-Spidermana-Batmana bi lahko igral tudi jaz. Ali pa Chris Rock. Film, sicer povsem banalen in voden, se trudi z zapletanjem in napletanjem, kot da je Jackie Chan igralec, ki potrebuje zgodbo - ne, JC je sam zgodba. In ker ga film utaplja v zgodbi, pozabi na akcijske bravure, tako da v odjavno špico, med tiste famozne "kikse", ki končajo vsak film Jackieja Chana, dobesedno nimajo kaj vtakniti. Akcije ni - tisto, ki je, bi lahko pilotirala Jennifer Love Hewitt. Tudi komedije v resnici ni - tisto, ki je, bi lahko pilotiral Chris Rock.