Zdi se, da je za zadnje ure 20. stoletja preostalo le še eno vprašanje: kdo je največji kreten na svetu? Specifično: katere pogoje mora izpolniti človek, da se kvalificira za največjega kretena na svetu? Smer je očitno prava: filmi v zadnjem času se namreč mesijansko trudijo, da bi nam pokazali največjega kretena na svetu, kretena kretenov. Kdo torej? Tomažek? Billy Madison? Ernest? Clifford? Blankman? Leslie Nielsen ali pa ameriški predsednik iz kateregakoli filma? Kdorkoli iz Napihnjencev ali pa Nabritih kanonov? Demi Moore, ko pleše striptiz? Demi Moore, ko ne pleše striptiza? Dumb? Dumber? Huh, le kdo, a ne. Lista je dolga in ne ravno prestižna. Pa vendar: vsi filmi, v katerih so nastopali ti stupidneži, so nas skušali prepričati, da je kretenizem dan od Boga. In Bog je le patriarh disfunkcionalne družine, a ne: mame ni nikjer. Kretenčkovi imajo na umu nekaj drugega, hočem reči, dokazati skušajo, da Bog nima nič s kretenizmom. Eh, še huje, Boga itak ni: nebo je tu namreč v vsej svoji blaženi globini rezervirano za groteskna vesoljska bitja, pa magari v obliki kičastega, lutkastega, stripovskega, samo-ironičnega digitalnega efekta. Ne, največji kretenizem na svetu korenini drugje. Ko Stanley Stupid, igra ga Tom Arnold, stupidni patriarh družine Stupid, zjutraj ugotovi, da v kanti ni več smeti, takoj sklene: uf, nekdo jih je ukradel. e spet. Kot vsako jutro. Zarota. Familija, ajd na lov! Ko kasneje svoja otroka zagleda v policijskem avtomobilu, hitro sklene: uf, policija je ugrabila otroka! Zarota je globalna, vsezvezna. In potem se še spomni, da so ga iz poštarske službe vrgli zato, ker se mu je zdelo sumljivo, da se do večine pošte dokoplje tip po imenu Pošiljatelj, huh, saj veste, na zablodelih kuvertah je pač pisalo "Vrniti pošiljatelju". Jasno, vpleten je tudi enigmatični Pošiljatelj, kar pomeni, da je zarota res univerzalna, saj potuje tudi skozi čas. S smetmi družine Stupid se igra cel svet, vsi ljudje, vse generacije, vsi časi ... in tudi vse besede tega sveta, huh, predvsem besede. Drži, vsa komedija temelji prav na dvojnih, trojnih, četvornih itd. pomenih. Kretenčkovi je kaotični, burleskni, histerični camp, ki nam locira vir kretenizma: ne pravi nam, da je vse več kretenizma zato, ker so stvari izgubile smisel, kakor tudi ne zato, ker so smisel izgubile besede, ampak zato, ker imajo same besede preveč smisla, preveč pomenov. Družina Stupid, ujetnik idilične, razgledniške tele-zavesti, prihaja iz sveta, ki skuša jezik nafilati s sedativi in ga pacificirati, ja, do te mere, da bi imele besede le po en pomen. Ergo, kje je vir kretenizma? V umu, ki skuša besedam vzeti moč dejanja, vso družbeno subverzivnost, ja, natanko v umu, ki skuša besede ukrojiti tako, da ne bo mogoče z njimi več ničesar storiti. In dalje, svet družine Stupid je predmestje, oh, kraj, ki zgleda kot orjaški sedativ: predmestje je s svojo prostovoljno ločenostjo od upravnih centrov moči, vpliva in odločanja postalo kondom socialnega kretenizma. V predmestju pač živijo ljudje, ki sovražijo odločanje in odločitve, zato tudi ne marajo besed, pri katerih bi se jim bilo treba odločati. Depolitizacija besede je vir kretenizma. Okej, film Kretenčkovi je smet - in o tem nima nobenih iluzij. Ve, da je smet, hodi kot smet, obnaša se kot smet - in ker so kante polne, na smetišče postavi celotno nirvano ameriškega predmestja, vključno z družinskimi vrednotami. Glede na število kretenov, ki jih predstavi John Landis, režiser filmov tipa Kolo sreče in Brata Blues, bi lahko rekli, da se zavzema za splav. In za smrtno kazen tudi.