nikanskega obrata: v kinu vrtijo TV-serije, na televiziji pa filme. Hočem reči, mnoge TV-serije so boljše od filmov, ki jih vrtijo v kinu. Mnoge TV-serije izgledajo bolj filmsko od filmov, ki jih vrtijo v kinu. Zlati kompas je v tem smislu tipičen: videti je kot del TV-serije. Okej, če hočete, da vam to povem z drugimi besedami: videti je kot film, posnet neposredno za dvd. Kot kak Hallmarkov film z malce dražjimi digitalnimi efekti. Razlika je le v tem, da bi v filmih, kakršne vrti TV-kanal Hallmark, specialne efekte uporabili le tam, kjer jih res nujno potrebujejo, v Zlatem kompasu pa tako rekoč ni kadra, ki bi bil brez efektov – vsak lik, in teh kar mrgoli, ima namreč svojega “demona”, svoj digitalni alter ego, ki stalno mutira, vsaj pri otrocih. Ko zrastejo, dobijo fiksnega, stalnega, permanentnega “demona”. Hallmark tu ne bi delal nobene diskriminacije: vsak lik bi imel le enega stalnega “demona”. Pika. Nimamo denarja. In v tem je razlika: za Zlate kompase je na voljo preveč denarja. Rezultat: na platnu se potem vidi le še denar. Še malo, pa bodo začeli zraven posamičnih sekvenc kot fusnote navajati zneske denarja, ki so ga porabili za snemanje te ali one sekvence. Zakaj pa ne? V film bi lahko dodatno vmontirali števec, ki bi sproti beležil, koliko je kaj stalo,