Pred leti, ko se je v kresni noči luna bohotila v vsej lepoti ščipa, smo z nekim časopisom naredili načrt, da bomo preživeli čarobne trenutke v naravi in vse, kar se bo dogajalo, kot dokaz spravili na fotografski film (takrat so bili pri nas digitalni aparati še prava redkost). Pod snežniškim gradom, v okolju, ki je za take reči najbolj primerno, smo se dogovorili. Že pozno popoldne smo krenili iz Ljubljane, da ne bi, če bi šlo kaj navzkriž, zamudili najboljših trenutkov. A tisto leto so bili navihani in poredni škrati še posebno razigrani. Nezaupljivo smo se ozirali na levo, ko smo se peljali mimo Slivnice, koder se coprnice že tako ali tako neugnano preganjajo, o kresu pa so še bolj razuzdane. Pa je zaropotalo. Nihče med nami ni imel dosti pojma o tehniki, še sam voznik ne. Dobri dve uri sta pretekli, preden smo se premaknili naprej. Na desni smo že ugledali snežniški grad – a je bilo treba še čez reko. Mostiček je bil ves obložen z deskami in podprt s tramovi, na njem pa pritrjena tabla, na kateri je pisalo, da ni prevozen. Nič pa o tem, kako bomo prišli do Snežnika. Vse manj svetlo je bilo, vodja odprave se je odločil, da bomo tvegali. Decimeter za decimetrom smo premagovali sicer ne veliko razdaljo, tudi padli ne bi globoko, če bi, a smo vseeno porabili še uro, da smo se prebili na drugo stran. Pošteno slabe volje sem že bila, a je nerazpoloženje splahnelo v trenutku, ko smo ugledali, kako so nas pričakali člani domačega turističnega društva. Na sanjsko lepi jasi sredi gozda pod gradom je bil pripravljen kres, lesene mize in klopi na obronku so bile obložene z dobrotami; z domačim kruhom, narezki, s piškoti, pijačami, celo medice ni manjkalo. Vse je bilo v grajskem slogu. Že se je spuščala tema, fotografu so še pokazali krasen kip boginje lova Diane v gozdu na drugi strani jase, ki jo bo poslikal v lunini svečavi. Vsi so bili tako prijazni, razpoloženi, kresna noč se je nakazovala v najlepših barvah. Kot začarani smo strmeli v ognjene zublje, ko je kres visoko zagorel. Malo me je skrbelo, ker se je snemalec toliko vrtel okrog poličev vina in medice, a sem dvome preganjala tudi potem, ko mu je odpovedala bliskavica, že ko je petič pritisnil na sprožilec. Najbrž vile, ki so plesale po jasi, niso marale tolikšne svetlobe; pa naj bo po njihovo! Vse zbrane so prežemale neke posebne, čarobne energije. Diana nas je opazovala iz praproti in grmovja na nasprotni strani jase, bila je božanska, kot da bi bila oživela. Tiho in ubrano smo peli, kresničk je bilo toliko, da so skoraj prekašale luč ognja in polne lune. Predstavljala sem si, kako bo videti stran v časopisu, na kateri bom popisala dogodek. Na porednice s Slivnice še pomislila nisem več.