Frankfurt – Največji knjižni sejem na svetu, ki se je z uvodnimi nagovori nemškega zunanjega ministra Frank-Walterja Steinmeierja, turškega predsednika Abdullaha Güla, brazilskega pisatelja svetovnih uspešnic Paula Coelha, turškega nobelovca Orhana Pamuka (na fotografiji njegov plakat na razstavišču) in drugih slovesno začel včeraj zvečer, danes pa odpira vrata za petdnevno trgovanje, letos slavi okroglo šestdesetletnico. A pretiranih razlogov za slavje ni opaziti: neoptimistični založniški poznavalci, kakršnih je po nedavni anketi stanovskega glasila nemške založniške industrije Buchreport tri četrtine, menijo, da bo globalna finančna kriza v tej panogi najverjetneje pokazala zobe šele prihodnje leto. Toda že nekateri zdajšnji podatki niso navdušujoči: obseg poslovanja okrog sto velikih nemških založb je bil v prvih treh četrtletjih tri odstotke manjši kot lani, tudi udeležba na sejmu ne presega lanske številke. Nekateri vidijo rešitev v še izrazitejši digitalizaciji založništva, o tem prepričuje tudi podatek, da so le 42 odstotkov od tistega, kar ponuja frankfurtski sejem, tiskane knjige, vse preostalo so digitalne vsebine. Nemški poznavalci založništva predvidevajo, da si bodo elektronske knjige, kakršni sta Kindle spletne knjigarne Amazon in Sonyjev Bralnik (Reader) do leta 2015 odrezale 15-odstotni kos knjižnega trga. Nobelovec Orhan Pamuk je v sinočnjem nagovoru omenil, da se mu je pred osemnajstimi leti, ko je bil na sejmu prvič, razbilo nekaj iluzij. Šele zdaj ve, kaj ga je takrat prizadelo: spoznal je, da je založniška industrija večja in mogočnejša, kot se mu je zdelo kot dečku v Istanbulu, veliki sejem pa je doživel kot katedralo, ki naredi človeka ponižnega v njegovi majhnosti. Pamuk je opozoril, da stoletje prepovedovanja in zažiganja knjig, zapiranja in ubijanja pisateljev turške literature ni obogatilo, ampak osiromašilo. Navrgel je še, da je 301. člen turškega kazenskega zakonika, ki so ga uporabili proti njemu, še zmeraj v rabi, kadar hočejo pisatelje zastrašiti in utišati. Igor Bratož