Algoritmi, ki so izrisovali vzorce pa so hitro začeli postajati predvidljivi in se ponavljati. Da bi v svoja sintetična dela vnesli vsaj nekaj človeškosti, so nekateri umetniki pisali generatorje naključnosti, ki so grafične elemente poljubno razmestili po površini. Ameriški znanstvenik in programer Michael Noll je s takim pristopom ustvaril sliko, zelo podobno delu Kompozicija iz črt slikarja Pieta Mondriana, sicer enega izmed začetnikov geometrijske abstrakcije. Obe podobi je nato pokazal testni publiki ter jo pozval, naj prepozna originalno sliko. Presenetljivo je, da se je večina ljudi odločila za računalniški 'ponaredek', saj se jim je zaradi neurejenosti in naključnosti zdel bolj človeški. Leta 1965 so umetniki svoja računalniško generirana dela začeli tudi razstavljati. Februarja so trije pionirji digitalne umetnosti, že omenjeni Michael Noll, Georg Nees in Frieder Nake na Visoki tehniški šoli v Stuttgartu organizirali prvo razstavo digitalne umetnosti na svetu z naslovom Generativna računalniška grafika. Georg Nees se poleg običajnih risalniških slik ukvarjal tudi z digitalnim kiparstvom; postopek se pravzaprav nista dosti razlikovala, le da pri kiparjenju računalnik ni krmilil risalnika, temveč rezalni stroj.