Za stare knjige to posledično pomeni, da ne bodo digitalizirane, tako da bodo preprosto trohnele na policah. Posledice za druga ustvarjalna dela pa so veliko hujše. Poglejmo zgodbo Michaela Ageeja, predsednika družbe Hal Roach Studios, ki ima v lasti avtorske pravice za filme Laurela in Hardyja. Ageeju Bonov zakon koristi neposredno. Filmi Laurela in Hardyja so bili posneti med letoma 1921 in 1951. Le za enega teh filmov, film The Lucky Dog, avtorska pravica trenutno ne velja. Če CTEA ne bi bilo, bi filmi, posneti po letu 1923, začeli prehajati v javno domeno. Ker Agee nadzira izključne pravice za te priljubljene filme, s tem veliko zasluži. Po neki oceni »so pri Roachu prodali okrog 60000 videokaset in 50000 DVD-jev nemih filmov te dvojice.«11 Pa vendar je Agee zakonu CTEA nasprotoval. Njegovi razlogi kažejo redko vrlino v tej kulturi: nesebičnost. V svoji vlogi je pri Vrhovnem sodišču argumentiral, da bo Zakon o podaljšanju trajanja avtorske pravice Sonny Bono, če se ohrani, uničil celo generacijo ameriškega filma. Njegov argument je enostaven. Le majhen delček teh del ima danes komercialno vrednost. Druga – kolikor jih sploh preživi – se prašijo v arhivih. Morda se bodo nekatera dela, ki zdaj nimajo komercialne vrednosti, zdela dragocena lastnikom arhivov. Da bi se to zgodilo, pa mora komercialna korist del preseči stroške dajanja del na voljo za distribucijo. Koristi ne moremo poznati, dobro pa poznamo stroške. Večji del filmske zgodovine so bili stroški restavriranja filma zelo visoki; z digitalno tehnologijo so se ti stroški bistveno zmanjšali. Medtem ko je leta 1993 restavriranje devetdesetminutnega črno-belega filma stalo 10000 dolarjev, lahko zdaj digitalizirate eno uro osemmilimetrskega filma že za 100 dolarjev.12 Restavracijska tehnologija ni edini strošek, tudi ni najpomembnejši. Strošek pomenijo tudi odvetniki, in to čedalje pomembnejšega.