Mala Monika se v vrtcu nekako ni znašla. Nasprotno, doživela je hud šok in prvi epileptični napad. Žal ne zadnjega, kajti vrstili so se vedno novi in novi, stanje se je vidno slabšalo. Tistih nekaj korakov, prve žlobudrave besede, vse je bilo pozabljeno. V ljubljanskem rehabilitacijskem centru, po domače v Soči, so jo skušali postaviti na noge, a ni šlo, epileptični napadi niso pojenjali, deklica je začela gristi in tolči okoli sebe, zato sta jo starša pri štirih letih morala vzeti iz vrtca. Monika je odtlej z mamico doma. Po dolgih mukah so nekako našli učinkovito kapljično zdravilo za hude epileptične napade, a se je punčka zaradi njega začela rediti. Tanjo so zaposlili prek javnih del, da lahko nemoteno skrbi za svojega prizadetega otroka. Po novem dobiva iz naslova izgubljenega dohodka okoli sedemdeset tisoč tolarjev nadomestila. Mož Jože, po poklicu strugar, dela v zasebnem podjetju, ki mu ne kaže prav dobro. Tanja si ne upa niti pomisliti, da bi šlo podjetje v stečaj in da bi bil mož ob službo in plačo. Dobro je znano, kako hudo je v Mariboru in okolici za zaposlitve. Družina obupno potrebuje denar za preživetje, vedno nove, velikokrat nepredvidene izdatke, morda še za najetje posojila v bližnji prihodnosti.