potrebne, da bi spodbudili in aktivirali njihovo zaposlovanje ali vsaj uporabno nezaposlenost. Pogoj za vstop na trg dela je usposobljenost za delo, ki jo v osnovi omogoča ustrezna izobrazba. Različni statusi ljudem, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, pogosto onemogočajo vstop v proces izobraževanja, posledično tudi v procese usposabljanja. Tudi možnosti za delovno rehabilitacijo so slabe. Izhod je beg v invalidnost in upokojitev. Status invalida in invalidskega upokojenca je pogosto edini način, kako pridobiti vsaj nekaj denarja za preživetje. Po drugi strani pa je višina teh sredstev nizka, zato ljudje z dolgotrajnimi stiskami potrebujejo način in možnosti dodatnih virov dohodkov in zaslužkov. Uporabniki dolgotrajne oskrbe zelo težko zaslužijo denar, drugi dohodki, ki jih prejemajo, pa so izredno majhni. Hkrati so premalo seznanjeni z vsemi možnostmi in pravicami do denarnih dajatev, ki jim pripadajo (denarna pomoč, nadomestila za brezposelnost, žepnina, dodatek za pomoč in postrežbo ipd.). Prav tako so omejeni pri iskanju dodatnih virov zaslužka (delo na črno, prosjačenje, vrtiček, konjički, s katerimi lahko ustvarijo dodaten zaslužek). Še manj se zanašajo na dohodke iz socialne mreže (npr. dedovanje). Pomanjkanje denarja seveda vpliva na nizko kvaliteto življenja, ustvarja začaran krog marginalizacije in stigmatizacije ter seveda vzdržuje velik del ljudi v revščini ali v boljšem primeru na njenem pragu. Ljudem, o katerih govorimo, zmanjkuje denar za preživetje, za plačevanje uslug, za statusno in realno rehabilitacijo ter za zapolnitev družabnega življenja. Zaradi ranljivega položaja so pogosto žrtve izkoriščanja, zato potrebujejo zagovornike, skrbnike, ki jih lahko spremljajo pri sklepanju poslov in poravnavanju finančnih stroškov in jih usposabljajo za samostojno upravljanje z denarjem in premoženjem (npr. uporaba bankomata, e-banke, opravljanje preprostejših denarnih transakcij). Če so možnosti ljudi z dolgotrajno stisko na trgu delovne sile omejene, dohodki nizki in nadomestne rešitve skromne, so omejeni tudi pri možnostih za »koristno brezposelnost«. Če jih pri vstopu na delovni trg ovirajo po eni strani formalni status in po drugi domnevna nekonkurenčnost, je teh ovir na področju koristnega neplačanega dela bistveno manj. Tu so ovire v pomanjkanju ponudbe (organizacije ponujajo manj, kot bi lahko in kot je potrebno), vključevanje pa ovirajo tudi stereotipi, ki manjšajo možnost, da bi jih drugi k temu povabili, in lastna pasivnost, ki izhaja iz dolgotrajnega obrobnega statusa.