Iz zgodnjih pariških let se je ohranilo le malo Modiglianijevih del, mnoga so se porazgubila, ker je večkrat menjal ateljeje in jih včasih moral zapustiti dobesedno čez noč, ker ni imel denarja za plačilo najemnine. V uvodnem delu madridske razstave je to obdobje ponazorjeno s primeri, kako je z zgledovanjem pri vzornikih postopoma izoblikoval svoj slikarski slog, dodatne izzive pa je našel tudi v kiparstvu. V skladu z duhom časa je navdih za svoje skulpture iskal v afriških maskah in že leta 1908 je s prvimi študijami glav in kariatid nakazal pomen ter vpliv tako imenovane primitivne umetnosti na razvoj moderne plastike. Ko se je naslednje leto preselil na Montparnasse, se je spoprijateljil z romunskim kiparjem Constantinom Brancusijem, ki ga je spodbujal h klesanju v kamen in ga s svojimi idejami tako navdušil, da se je skoraj povsem odpovedal slikanju in se za dalj časa posvetil izključno kiparskemu ustvarjanju. Ta izkušnja je pustila globoke sledi v načinu obravnave telesa in telesnosti v njegovem zrelem slikarskem slogu, in ko je zaradi izbruha prve svetovne vojne postal kiparski material (marmor, peščenec) težko dostopen, je Modigliani spet poprijel za čopič. Ob dejstvu, da je klesanje v kamen škodilo tudi njegovemu krhkemu zdravju, je bila pobuda galerista Paula Guillauma, s katerim ga je seznanil književnik Max Jacob, naj se loti portretiranja, gotovo dobrodošla. V Modiglianijevih portretih, nastalih poleti 1914, je še prisoten fauvistični kolorit, v kompoziciji in artikulaciji prostora pa je viden tudi vpliv kubizma. V nasprotju s sodobnostjo Deraina, Picassa in Grisa je iz obeh slogovnih paradigem izpeljal uravnoteženo različico oblikotvorne sinteze, ki je po letu 1917 postala neločljiv sestavni del njegove osebne poetike, ohranil je neposredno prepoznavnost portretirancev (med drugim so mu pozirali Max Jacob, slikarja Diego Rivera in Juan Gris ter njegova ljubica Jeanne Hébuterne) v sozvočju s spremenjeno zasnovo slikarskega prostora.