Po požaru, v katerem je leta 1210 pogorela častitljivo stara stolnica, ki je izvirala še iz 9. stoletja, so v Reimsu že naslednje leto začeli graditi novo katedralo, ki ima dolgo in zapleteno stavbno zgodovino. Znanih je kar nekaj imen arhitektov, ki so vodili stavbarsko delavnico, vendar točno zaporedje gradbenih del v marsičem še danes ostaja nepojasnjeno. Do leta 1275 je zidava tekla razmeroma hitro in v tem času je bil večji del cerkve tudi dokončan, zataknilo pa se je pri gradnji zvonikov, ki se je vlekla tja v 15. stoletje. Za nameček je leta 1481 cerkev utrpela uničujoč požar, po katerem so jo le stežka obnovili. Denarja za dokončanje stolpov je zmanjkalo, in tako so leta 1516 opustili misel, da bi sezidali vseh sedem načrtovanih zvonikov. Najhujša katastrofa pa je cerkev zadela v prvi svetovni vojni, ko so nemške sile barbarsko bombardirale ta neprecenljivi spomenik francoske gotske umetnosti. Rekonstrukcija katedrale je trajala več kot dvajset let, in čeprav so se francoski restavratorji trudili po najboljših močeh, je bil velik del kiparskega okrasa in slikanih oken za vedno izgubljen.