Toda vrag tokrat ne tiči v podrobnostih, marveč v strategiji skupnega kmetijstva preteklih štiridesetih let. Utemeljitelji kmetijske politike (leta 1962) v tedanji šestčlanski skupnosti so si postavili velikopotezni, če ne celo vzvišeni cilj; po vojni, ki je povzročila pomanjkanje hrane, je bilo treba prebivalstvu zagotoviti varno preskrbo za razumno ceno, kmetom pa omogočiti primeren ustrezen življenjski standard, ki bo hkrati preprečil eksodus iz vasi v mesta. Nova pravila, ki so slonela na načelu visokih in zajamčenih notranjih cen ter zaščiti pred konkurenco iz tujine, so se izkazala kot nadvse učinkovita, kajti okrepitev proizvodnje je omogočila trikrat večjo količino hrane, četudi se je obseg obdelanih površin prav za toliko zmanjšal. Pri vrsti pridelkov (žitu, mesu, sladkorju, mleku) pa so se dokaj kmalu srečali s presežki, ki jih je bruseljska komisija morala odkupovati, zato je kmetijski del proračuna goltal čedalje večje vsote. Kajpak na škodo drugih politik, ki so ostajale v predalih ali pa so jim bili odmerjeni ostanki denarja v blagajni skupnosti. Zajamčene cene so kmete spodbujale k čedalje večji proizvodnji, zato so evropski politiki ob dilemi, kaj narediti z gorami neprodanih pridelkov in jezeri mleka, obrnili ploščo in pričeli uvajati ukrepe za omejevanje proizvodnje, denimo davščine na presežek mleka ali pozneje kvote, prepoved spodbujanja rasti živali s hormoni, klestenje subvencij, obvezno opuščanje dela obdelanih površin ali pa, kar je po svetu, kjer milijardo ljudi grudi lakota, izzvenelo kot kruti sarkazem, posebne premije za zmanjšanje proizvodnje presežnih pridelkov.