Vzela sem, kar sem hotela, in nastopila novo službo v luksuznem bordelu z imenom Petit Chalet, ki se je skrival v zelenem Grunewaldu, na obali jezera Wansee. To je bilo super profesionalno podjetje. Lastnik je bil napol bajeslovno bitje in poslovodkinja prava erinija. Nina je bila sicer zagamano škrta, moža bi raje pustila izkrvaveti, kot da riskira denar v blagajni, toda bila je zabavna. Publika je bila pri njej precej mešana, od bolj do manj premožnih, velikokrat so prišli tudi delavci in podobno. Tarifa je znašala stopetdeset mark, od česar sta dve tretjini pripadli nam. V Berlinu je bilo vedno tako - tretjina šefu, ostalo dekletom. Petit Chalet je bil bistveno dražji, prihajali so poslovneži, trgovski potniki, ljudje z denarjem. Na smrt dolgočasni ljudje. Edino Italijani so znali biti še kar. Imeli so prijeten odnos, vedeli so, v čem je stvar: da se ne prostituiramo, ker bi bile prepohotne ali padle dekline, temveč ker vsakdo potrebuje v življenju poklic, in to je bil naš. Italijani so velikokrat prišli kar tako. Naročali so šampanjec, delili blagozvočne dovtipe, nikoli niso postali sentimentalni.