Kot pravi, v preteklih dneh, ko je slovenska javnost zaman ugibala o tem, kakšen bi lahko bil izvor najdenih 400.000 dolarjev (in 651.620 nemških mark), ni niti za hip pomislil, da gre morda za istih 400.000 dolarjev, ki jih je po pričanju Boga Brvarja, tedanjega namestnika notranjega ministra, leta 1991 sam predal prav njemu. VIS je leta 1991 od političnega vrha dobil navodilo, da pomagamo ljudem v silni stiski v BiH in na Hrvaškem. Mislim, da je bila to pomembna in pametna odločitev. Znotraj ministrstva za notranje zadeve so strokovne službe, torej ne VIS, popisale in naredile specifikacijo starega policijskega orožja, določene so bile cene in orožje smo prodali na Hrvaško in v BiH. Ko je bilo plačano, smo mi, VIS, denar predložili gospodu Brvarju, tam so ljudje to prešteli in popisali. Vse se je ujemalo. Ko je bil denar korektno in z vso dokumentacijo predan, VIS ni bil več pristojen zanj. Kaj so z njimi naredili, ne vem. Meni je bilo rečeno, da se bodo zanj kupili puchi in hekler-kochi. Tako mi je tedaj rekel namestnik Brvar in verjamem, da se je tako zgodilo. Zdi se mi nelogično, da bi v finančni stiski, v kakršni smo bili leta 1991, nekdo hranil denar v blagajni. Kdo pa je potem kupil puche in s čim? Sam sem jih videl, kako so vozili po cestah. Ta denar je bil porabljen. Saj veste, koliko stane puch, gotovo 100.000 mark, dandanes o dogodkih iz leta 1991 razmišlja nekdanji šef VIS. To po njegovem pojasnjuje tudi, zakaj se potem, ko je ob nedavnem odkritju denarja v kriminalističnem trezorju izbruhnila afera, ni oglasil, se spomnil svoje predaje 400.000 dolarjev iz leta 1991 in s tem poznejšega toka dogodkov morda vsaj prikrajšal za aferaško naravo. Namesto tega je po televiziji izjavil, da ne ve ničesar o izvoru najdenega denarja. To še vedno trdim enako odločno, ker sem že tedaj videl po cesti voziti puche. Z nečim so jih morali kupiti.