Po vojni je leta 1947 potekala skupščina združenja defektnih s sluhom in v tem istem letu je bil ustanovljen prvi odbor Zveze gluhih Jugoslavije za Maribor in okolico. Leto kasneje je društvo ponovno začelo intenzivno delovati, številni člani so začeli zavestno uporabljati svojo kretnjo, svoj jezik ter sprejemati različne informacije o življenju in delu. Ena izmed pomembnejših nalog društva je bila priprava evidence gluhih, ker je do takrat ni bilo. Evidence so se organizirano zbirale na področju celotne Jugoslavije. Tudi Loterija Jugoslavije je bila ustanovljena za potrebe slepih in gluhih, danes pa od tega veliko vzame država, tako da za invalidsko populacijo ne ostane niti deset odstotkov denarja. Koristniki teh sredstev so razširjeni, denar se namenja tudi raznim humanitarnim organizacijam, prvotno pa so bila namenjena le slepim in gluhim. V letih, ki so sledila, so mariborski gluhi ljudje zelo zavzeto delali. Imeli so svoje organe, delovali so v skladu s statutom jugoslovanskega združenja gluhih, imeli so svojega predsednika, tajnika, blagajnika, ki so bili vsi iz vrst gluhih ljudi. Po drugi svetovni vojni pa so se pričeli z evidencami pojavljati tudi slišeči, ki so bili uho in jezik gluhih ljudi. Kakor so rasle pravice posameznika v državah, tako so se širile tudi potrebe gluhih in naglušnih po dodatnih informacijah, svetovanjih in pomoči. "Tako je danes vloga sekretarja in strokovnega delavca društva nekaj povsem drugega kot pred 10. leti. Ta namreč zagotavlja finančna sredstva, aktivno sledi javnim razpisom, pripravlja programe za pridobitev finančnih sredstev, predvsem pa dnevno nesebično pomaga gluhim," je še povedala Polonca Burgar, ki to delo s srcem in dušo opravlja že enajst let. Njena želja je, da bi prihodnje leto lahko štipendirali enega izmed članov, ki bi pridobil višjo izobrazbo in vstopil v svet, kjer odločajo o njegovih pravicah.