Motor je torej s svojimi 140 konji dovolj pri moči, da omogoča živahno vožnjo, kar dopušča tudi podvozje, ki pa je po drugi strani seveda trdo kot deska. Šele v takem avtomobilu se Slovenec (ali seveda Slovenka) lahko zave, kako slabe ceste imamo in kako neusmiljeno denar odteka nekam drugam. Verjetno mi nikoli ne bo nihče od odgovornih znal razložiti, kako za vraga slovenski graditelji cest ne znajo pravilno narediti kanalizacijskega jaška sredi ceste ali gleda ven ali pa je pogreznjen. S Hyundaievim coupejem pa lahko vaša zadnjica natančno prešteje prav vse, ki jih imate mogoče na vaši poti od doma do službe ali pa kam drugam. Potem ko nekako odmislite vse te udarce v svojo zadnjico, se lahko posvetite notranjosti. Ta je sicer japonsko-korejsko oblikovana, kar pa ni nič slabega, saj daje vtis solidne in zanesljive izdelave. Čričkov (ki jih v tako trdih avtomobilih človek lahko pričakuje) ni bilo slišati, gumbi so enostavno dosegljivi in razumljivi, pred voznikovimi očmi so dva velika merilnika in kup kazalnikov (ter zaslonček), na katerih lahko prebere vse potrebne in pomembne informacije. Na sredinski konzoli je še malce dirkaškega dodatka merilnik navora, trenutne porabe goriva in stanja električne napeljave. Le pri vzvratni vožnji bo treba biti še malce bolj previden, kajti preglednost nazaj ni ravno disciplina, s katero bi se ta avtomobil hvalil. Sicer pa, kdo od športnikov pa želi gledati nazaj coupejevi cilji so pred njim, v naslednjem ovinku.