Približno leto dni je trajalo, da je Mojca v Sloveniji uredila vse potrebno in da se je vrnila v San Pedro, kjer sta z Luisom ljubezen potrdila še pred matičarjem. Zakonca sta se kaj hitro znašla; v najem sta vzela dve sobici v objektu, kjer je danes njun hotel. »V eni sva odprla majhen caffe, v drugi pa sva živela,« pravi Mojca, ki ne brez ponosa doda, da je njen piščanec s pomfritom kmalu postal pravi hit in da so domačini, ki so jo zelo lepo sprejeli medse, stali kar v vrsti pred caffejem, da so prišli do svoje porcije. Ker sta Mojca in Luis skrbno varčevala vsak zasluženi peso, sta začela kmalu premišljati, kako bi odkupila ves objekt. »Lastniki so postavili ceno, ki ni bila ravno nizka, in začela sva premišljati, kako bi prišla do denarja.« Mojca je v San Pedru takrat živela že dve leti, v Ljubljani pa je imela stanovanje, ki so ji ga podarili starši. Ko ji je prijateljica Irena rekla, da večno pač ni mogoče sedeti na dveh stolih, se je ob privolitvi staršev odločila, da ljubljansko stanovanje proda. Znesek, ki ga je dobila za dvosobno stanovanje v Ljubljani, je bil ravno dovolj, da sta v Čilu kupila objekt s trinajstimi sobami. Pravzaprav, doda, ni bil povsem dovolj. »Starši so nama denar od prodaje nakazali na banko, in to je bilo nepredstavljivo ogromno bankovcev. V banko sva se odpravila kar z velikih nahrbtnikom in potem takoj odšla k odvetniku, kjer so naju že čakali prodajalci. Vmes pa naju je bilo grozno strah, da bi se zgodilo kaj nepredvidenega.« Njun strah je bil pravzaprav upravičen: »Po vseh tistih menjavah valut je bilo denarja premalo; zmanjkalo nama je približno 400 dolarjev. Prepričana sva bila, da bo kupčija padla v vodo.« A se jima je spet nasmehnila sreča. V bližnji gostilni sta srečala prijatelja in ga prosila, naj jima posodi manjkajoči znesek. Prijatelj ni veliko spraševal; takoj je napisal ček in Mojca in Luis sta končno postala srečna lastnika prihodnjega Sonchka.