Če se vrnemo malo nazaj, je treba vendarle ugotoviti, da oskrba marsikje ni bila slaba oziroma neredna, očitno so tudi v tem pogledu vladale med posameznimi območji precejšnje razlike, kar smo deloma že omenili. Vsekakor pa je zmanjkovalo hrane in drugih potrebščin za vse, tudi za prebivalstvo in partizane, pri čemer so slednji deloma svoje potrebe zadovoljevali z zavezniškimi pošiljkami. Ko je odpovedovala uradna za domobrance je bilo to nemška oskrba, pa je vse bolj postajala aktualna t.i. samooskrba, se pravi, da se je hrano in druge potrebščine jemalo tako ali drugače prebivalstvu. Okoliščine, v katerih je prihajalo do bolj ali manj nelegalnih in nasilnih nastopov do prebivalstva, smo že omenili. Šlo je torej za plen ob pobeglih ali ujetih (in padlih) nasprotnikih, za zaplembe ali prisilni odkup pri sovražnem delu prebivalstva, za običajen nakup, darove simpatizerjev, trgovanje na črni borzi itd. Večina naštetega je bilo domobrancem uradno prepovedana, toda če je šlo za hrano, se je šlo tudi prek tega. Posamezne čete na deželi so imele na voljo svojo četno blagajno, kamor se je stekal denar od prodaje zaplenjenega partizanskega blaga ali odvečne opreme na črni borzi ali pa denar od pristojbin za izdajanje raznih prepustnic prebivalstvu. Delovale so t.i. nakupovalne patrulje, ki so pri kmetih izvajale tudi prisilni odkup določene hrane, ki je sicer domobranci po uradni poti nikdar niso dobivali. Včasih so se dogajale tudi čisto navadne tatvine, med vojnimi operacijami pa je prihajalo tudi do ropanja. Mnogo je bilo seveda odvisno od poveljnikov enot, kako jim je uspevalo vzdrževati disciplino ipd. V nekaterih primerih so se oropani kmetje pritoževali poveljnikom in so celo dobivali stvari nazaj ali pa vsaj protivrednost v denarju. Seveda pa se niso vsi domobranci, tudi če so bili v stiski, obnašali nasilno, saj imamo poročila, da so kmetom le tožili in celo prosili za kruh ali druge priboljške. Seveda pa so omenjene nasilne in nenasilne metode pobiranja hrane ali drugih stvari pri prebivalstvu opravičevali tudi s tem, da je pač bolje, da to poberejo oni, kot pa da to dobe v roke partizani, ki so seveda pri tem uporabljali podobne metode, le da veliko bolj organizirano, saj so bili še bolj odvisni od podpore in podpore prebivalstva. Včasih je celo nastajal vtis nekakšnega tekmovanja med partizani in domobranci v tem smislu, kdo bo prej in več pobral prebivalstvu. Oboji pa so seveda o nasprotnikih poročali kot o navadnih roparjih. Kar se tiče domobrancev, poročajo o njih partizanski organi, da ropajo tudi obleke, ure, denar in dragocenosti, naropane stvari prodajajo ter se nato z izkupičkom zapijajo. To se je pogosto dogajalo mimo volje poveljnikov, toda proti koncu vojne in posebej med ogorčenimi boji s partizani je marsikateri poveljnik raje zamižal, čeprav je bilo tako vedenje tudi s stališča nemških ter domobranskih predpisov prepovedano in kaznivo. Toda nekaterim je tudi prekipelo. Tako je major Ladislav Križ, ki je jeseni 1944 postal poveljnik Zaščite okraja Novo mesto, tedaj dobival poročila, da so njegovi podrejeni domobranci v določenih vaseh zaplenili to ali to. Zaman je čakal, da bi se to pojavilo tudi v uradnih poročilih omenjenih enot, ali da bi se celo zaplenjeni material pojavil v Novem mestu, videl pa je, da imajo vojaki v mestu ogromno denarja za pijačo. Logično je domislil: zaplenjeno blago so domobranci predali nazaj vaščanom proti odkupnini, ali pa so ga prodali na poti v postojanko. Zagrozil je vsem z disciplinskimi in sodnimi kaznimi, ki so tudi v resnici sledile, ne le v Novem mestu, tudi do 30 dni zapora.772