Ronald Reagan si je več kot dve leti predsedovanja reševal kožo v škandalu zaradi protizakonite prodaje orožja Iranu v zameno za posredovanje Teherana pri skrajni skupini Hezbolah, ki je v Libanonu vzela za talca dva Američana. Denar od orožja pa so namenjali za financiranje protilevičarskih upornikov v Nikaragvi, tako imenovanih kontrašev (odtod afera Iran-kontra). Ta afera je deloma pokopala tudi Georgea Busha starejšega, ko je leta 1992 ponovno kandidiral za predsednika, saj so mediji nekaj dni pred volitvami izdatno poročali o tem, da je tudi Bush kot Reaganov podpredsednik vedel za sporne posle. Bushevo predsedovanje so pretresali tudi škandali zaradi imenovanj spornih ljudi na pomembna mesta. Mislim, da sta Vietnam in Watergate spremenila washingtonsko novinarstvo v agresivno, nadležno, brezkompromisno poročanje, za katero zdaj lahko rečem, da se mi zdi žaljivo, je Bush zapisal kasneje, ko je afera z Monico Lewinsky začela spodkopavati njegovega naslednika Billa Clintona. Slednji je od vseh predsednikov po Nixonu poskrbel za najodmevnejši škandal in končal kot drugi predsednik v zgodovini države, proti kateremu so v kongresu sprožili proces odstavitve, ki se je sicer končal neuspešno.