Že nekaj let je dejstvo, da si inštitucionalni način dela lahko danes privoščijo le še državne ustanove, ki jim je zagotovljen reden dotok denarja za zaposlene raziskovalce. Ali je potemtakem pametno, da se dolgoletni znanstveni projekti, ki jim uradno pravijo »temeljne raziskave«, ves čas financirajo z denarjem iz vreče državnih davkov, nazadnje pa se denar za natisnjene izdaje pretoči zgolj v znanstvene inštitucije in v honorarje samih avtorjev raziskovalcev, ki so bili za delo že enkrat plačani, je seveda drugo vprašanje, ki ima poleg materialnih tudi moralne razsežnosti. Vsekakor si takih dolgoletnih in finančno izčrpavajočih podvigov ne more privoščiti nobeno založniško podjetje, posebej ne v začetku 3. tisočletja. In če se le megleno zavedamo, kaj vse Slovenci še potrebujemo na področju enojezičnih slovarjev, je treba prihodnjo podobo leksikografike na Slovenskem zastaviti drugače.