»Teh je precej. Bolezen se na zunaj zelo opazi in opazka, ki s(m)o je bolniki s Parkinsonovo boleznijo deležni, je: glej ga, kako se ga je napil. Nekoč sem se s hčerko vračal z igrišča, pa so na ulici zmajevali z glavo, češ poglej, tako je pijan, da ga mora otrok peljati domov. Če bolniki o svoji bolezni odkrito spregovorijo, kar pa je težko, precej opazk odpade. Bolniki imamo precej težav v vsakdanjem življenju. V trgovini denimo težko na hitro potegnemo denar iz denarnice ali se podpišemo, če plačujemo s kartico. Tudi kodo je, če se treseš, težko vtipkati. Takrat imaš občutek, da te vsi gledajo, čeprav temu ni nujno tako. Mišice pri tej bolezni so zategnjene, tonus je povišan, občutek imaš, kot da si v krču. Niti rok ne moreš iztegniti, saj se cel treseš. Če ti uspe z neko pripravo ali denimo ob pomoči fizioterapevta »spraviti« se v gibanje, se mišice skoraj v trenutku sprostijo. Včasih sem imel pri vožnji težave pri prehitevanju kamionov. Skrbelo me je, ali bo cesta dovolj široka ali ne. Odkar pa zadnji dve leti redno igram namizni tenis, teh težav nimam več. Kaže, da mi je šport »popravil« reakcijske čase in vidno polje.«