V sklopu gonje proti kmetijskemu lobiju sem v enem izmed slovenskih dnevnikov prebral, da povprečna kmetija dobi kar 700.000 tolarjev nepovratnih sredstev. Lepa številka, ni kaj, bog daj, da bi se čim prej uresničila. Seveda je resnica zaenkrat precej bolj žalostna. Dejansko kmetje dobijo le petino do četrtino tega zneska, vse drugo se izgubi v raznih državnih in paradržavnih službah. Že režija, ki jo za svoje delovanje (skupaj z vsemi podrejenimi ustanovami) pobere samo Ministrstvo, požre skoraj tretjino kmetijskega proračuna. Pred dnevi sem v Uradnem listu zasledil rebalans proračuna za leto 2002. Kar zanimivo branje, moram reči. Nekaj najbolj potratnih uporabnikov proračuna (upoštevana so samo sredstva, ki jih ti uporabniki porabijo sami zase za plače, materialne in investicijske stroške…): javni kmetijski zavodi in službe 4,7 milijarde, VURS 3,8 milijarde, javna gozdarska služba 3,4 milijarde, Agencija za kmetijske trge 1,2 milijarde, kmetijski inšpektorat 0,9 milijarde in celo kmetijskega atašeja imamo nekje - ta nas stane 20 milijonov letno. Poleg tega ne smemo pozabiti na vedno nove zahteve države, ki kmetu hitreje pulijo denar iz žepa kot mu ga taista država »dobrohotno« daje v obliki iz leta v leto večjih subvencij. Samo en primer: letos se je DDV za večino izdelkov dvignil za 1% in za toliko so se kmetu podražile vse vhodne surovine. Ustrezni dvig pavšalnega nadomestila DDV očitno nikomur ne pade na pamet.