Dandanašnji slišimo, da živimo v času krize temeljnih vrednot, kar z drugimi besedami pomeni, da večkrat ni povsem jasno, kaj je prav in kaj ne. Vrednote so moralna načela, po katerih se ravnamo, ki nas vodijo pri odločitvah, ko tehtamo, kaj je pomembno, vredno naših naporov, kaj se splača, kaj storiti v vsakič drugih okoliščinah. Vrednote so zgodovinsko in družbeno pogojene in so presek mnogih premišljevanj posameznikov in družb, kaj hočemo vsi spoštovati in priznavati, da bi bilo življenje na planetu Zemlja za vsakega posameznika lažje. Medsebojno spoštovanje, odgovornost, spoštljivost do drugačnosti, poštenje, pozitiven odnos do življenja in okolja, sodelovanje, nenasilje (fizično in psihično), zaupanje, pozitiven odnos do dela in počitka ter priznavanje njune enakovrednosti, pogum, da se soočamo, zdrava tekmovalnost (zdrava, če upošteva vsa prej našteta načela), priznavanje, da vse, kar so civilizacije ustvarile dobrega, pripada vsem in da mora vsak po svojih močeh pomagati tam, kjer civilizacije še niso našle najboljših odgovorov – to pa je največkrat povezano s pogumom, državljansko zavestjo in tudi z znanjem. In kaj ima to opraviti s kinom, ki je večinsko zabava, manjšinsko pa tudi umetnost, pomembna oblika kulture, negovanje nečesa, kar je s skrbjo ustvarjeno in ohranjeno in medsebojnega druženja? In zakaj o tem pisati ravno sredi »veselega decembra«? Morda zato, ker se kaže temeljna negotovost, ki jo moramo razrešiti: ali je bistvo »veselega decembra« v veselju ali nemara v neki živahnosti, ko se začne vse dogajati zelo hitro, ko moramo – že tako v stiski s časom – poskrbeti ob tistem, kar je nujno za preživetje, še za vrsto stvari, ki pridejo le enkrat v letu: za veselje, ki je največkrat povezano s serijo obdarovanj, obiskov in praznovanj? Če kaj prodajamo, da bi decembra tega prodali še več kot druge mesece? Če na drugi strani kupujemo, da bi kupili še več kot prej? Temeljna negotovost je, ali decembrsko veselje vsebuje tudi potrebni mir in sproščenost ali pa postaja vse bolj zgolj potrošniško obarvana igra umetno ustvarjenih potreb in ali nam kot posameznikom ravno mrzlično zadovoljevanje teh potreb ne odvzema tistega miru in sproščenosti, ki nujno sodita k veselju. Kino, kot ga mi razumemo, je priložnost, da se ustavite sredi splošne naglice … Da si vzamete čas zase in za najbližje. Da ste sami s seboj in/ali svojimi otroki. Da rečete stop vsakodnevnemu norenju po opravkih. Da dodate poleno ali dve na ogenj veselja, miru in sproščenosti, ki nas lahko najbolj prijetno ogreje. Kajti pravi čas za vrednote je tisti, ki je povezan z notranjim mirom in sproščenostjo. V kinu, na filmskem platnu so pred nami liki, ki se morajo odločati in mi z njimi. Odločanje je tisto, ki žene zgodbo naprej: našo osebno in filmskih junakov. Za najboljšimi filmi praviloma stojijo ustvarjalci, ki vedo, katere vrednote so pomembne v življenju. Radi bi na nekaj posebej opozorili. Na Vrhniki smo kino postavili, da bi bili filmska zabava in kultura dostopnejši več ljudem. Spustili smo cene, natisnili brezplačne vstopnice za tiste, ki si težje privoščijo kaj zunaj osnovnega … Poskušamo graditi kulturo obiskovanja kina. Poskušamo povezovati družine in prijatelje. Poskušamo iz kina in z njegovo pomočjo ustvariti celovitejši dogodek. Radi bi vas prepričali, da kino ni še eno odložišče za otroke, kadar starši nimajo časa. Da je za nas sprejemljivo, kadar vašega otroka pripeljete v kino in skočite po opravkih. Da pa menimo, da je najlepše, kadar se odločite in film pogledate skupaj z vašimi otroki. Če je razmerje med enim in drugim uravnovešeno. Da ne bo pomote: če bi nam bila pomembna le hiter in čim večji zaslužek, bi bile karte dražje, prodajali bi kokice in druge neumnosti, pred katerimi se starši pogosto znajdemo nemočni, kadar jih otroci zahtevajo, počeli bi sto stvari, da vam potegnemo denar iz žepa … Ob filmu V višave smo ponudili možnost družinskega obiska kina več kot 70 vrhniškim družinam po načelu otrok ali otroci zastonj, če vsaj eden od staršev zase kupi vstopnico in svojega otroka spremi v kino. Odziv je bil minimalen, pojavili so se komentarji, da tak način ni pravi, češ da bi ne smeli postaviti pogoja, naj eden od staršev kupi karto zase, da bi šel njegov otrok lahko v kino zastonj. Tistim, ki so sprožili take komentarje, sporočamo: ta svet je tak, da se mora vsak malo potruditi … Če ti kdo ponudi roko, mu jo stisneš, namesto da zahtevaš od njega naj pusti, da mu jo odgrizneš. Naš kino je tudi kino vrednot in ena naših temeljnih je, da mora vsak poskrbeti zase in preživeti s svojim delom – tudi kino. Kar je zastonj, je pogosto razumljeno (in dejansko tudi je) manj vredno – nekaj, za kar se ni treba nič potruditi. Naš kino računa na vas (in prepričani smo, da vas je veliko), ki to razumete. Računamo tudi na tiste, ki boste to razumeli kdaj pozneje. In še nekaj – spet vrednote! – bi radi poudarili. Naš kino želi biti člen v verigi vrhniškega javnega in gospodarskega življenja. Zato bomo sodelovali z vsemi, ki tu, na Vrhniki, lahko kaj dobrega ponudijo: od tistih, ki nudijo kakovostne organizirane oblike vzgoje in izobraževanja ter preživljanja prostega časa (vrtci, šole, društva in podobni), do tistih, ki se preživljajo z nudenjem blaga in storitev. Spodbujali bomo občutke in razmišljanja obiskovalcev, da je kaj dobrega mogoče kupiti, pojesti in popiti ter doživeti tudi v domačem kraju in da ni vse dobro nekje drugje. Če nam bo kdo očital, da delamo reklamo, je naš odgovor preprost: reklamo delamo za naše ljudi, za naša podjetja in tudi to je del solidarnosti in pomoči vrhniškemu gospodarstvu. Kot da ni vsak vklop televizorja, brskanja po internetu, vsako branje časopisa prežeto s številnimi oglasi, ki jim v svojem bistvu ni mar za preživetje tistega, ki ga nagovarjajo. Naši oglasi pa so drugačni. Govorijo drugačen jezik. Jezik sodelovanja, pomoči in nenazadnje – jezik vrednot. Kdor je vsaj enkrat obiskal naš kino, ve, o čem govorimo. Naša vrednota je svet – je pa tudi dom, naša vrednota je odgovorno prizadevanje, da posamezniki in združbe skrbijo zase in za druge z razvijanjem uporabnih predmetov in storitev v okviru lastnih poslovnih zamisli, pomembno je le, da nihče ničesar nikomur ne vsiljuje za vsako ceno in pod vsakršnim standardom. Če smo v kinu izžrebali nekoga in mu skupaj s katero od vrhniških gostiln podarili pico, naj jo poje tam, kjer mu jo bodo z vso skrbnostjo spekli in v skladu s svojimi možnostmi povabi še nekoga ter zanj eno pico kupi ali pa naj naroči vsaj plastenko vode in jo tudi plača. Ne pozabimo, če ti nekdo ponudi roko … In da živimo drug za drugega in od drugega … To brez dlake na jeziku in brez strahu, da bi se komu zamerili, sporočamo tistim, ki pridejo z bonom za pico k darovalcu in zahtevajo, da jim jo zapakira v škatlo, da jo bodo potem zmazali doma pred televizorjem … In to je v popolnem nasprotju z jezikom vrednot, ki ga govorimo. Opozorili so nas že, da zna naša dejavnost trpeti, da se najdejo posamezniki … Če bomo kaj povedali naglas in odkrito. In tu se zopet vračamo na začetek: Kino na Vrhniki smo posamezniki, organizacije in prijatelji kina, ki prisegamo na: medsebojno spoštovanje, odgovornost, spoštljivost do drugačnosti, poštenje, pozitiven odnos do življenja in okolja, sodelovanje, nenasilje (fizično in psihično), zaupanje, pozitiven odnos do dela in počitka ter priznavanje njune enakovrednosti. Na pogum, da se soočamo, na zdravo tekmovalnost (zdravo, ker upošteva vsa prej in naprej našteta načela), na priznavanje, da, kar so civilizacije ustvarile dobrega, pripada vsem in da mora vsak po svojih močeh pomagati tam, kjer civilizacije niso našle najboljših odgovorov. To pa je povezano s pogumom, državljansko zavestjo in vedenjem … Naredili bomo vse, da bi te splošne občečloveške vrednote prevladale. Govorimo na glas in odkrito in ne mislimo tega spremeniti. Marjan Geohelli, Go partner, d. o. o., in Boštjan Koprivec, Zavod Ivana Cankarja Vrhnika