dobesedno razumljene demokracije. Kdor sprašuje naključno množico slehernikov za mnenje o javni zadevi, je obsojen na to, da bo dobil podpovprečno pametne in s tem nekoristne odgovore. Razmišljam, kako bi se sam počutil, če bi o družbeni primernosti ustanovitve – recimo – novega časopisa razpravljala politična instanca. Bi o tem razpravljal kar parlament, ker gre za projekt vseslovenskih ambicij? In če se parlament s tem ne ukvarja, ali bi potemtakem moral dobiti soglasje vseh občin, v katerih bi časopis nameraval distribuirati? Ali to pomeni, da smo v drugih panogah, ki niso vezane na zemljišča in urbanizem, za razliko od trgovcev lahko srečni, da ne obstajajo družbeno-ureditveni plani, ki bi se jih morali držati, prepuščeni na milost in nemilost svetnikov? Ali bi se tudi v mojem primeru našla kakšna Vika Potočnik, ki bi s svojo vizionarsko genialnostjo ugotovila, da je časopisov že več kot dovolj, in mi pripisala potuhnjeno namero, da mi ne gre za nič drugega, kot da ljudem poberem denar iz žepov? Po tej izjavi Potočnikove nam je lahko jasno, da jo je Ljubljana v času njenega županovanja še dobro odnesla. In kako bi se počutili mestniki sami, če bi jim neka institucija dovolila recimo gradnjo hiše in bi na podlagi teh zagotovil že nekaj investirali v pripravo, potem pa bi se na lepem premislila? Če ne bi že lani sprejeli nasprotnega stališča, bi še verjeli, da je njihova sedanja, drugačna odločitev avtonomna. Tako pa so izgubili še zadnji ščepec kredibilnosti. A to še ni vse! Mestni svetniki se čutijo kompetentne trditi, da Ljubljana in še posebej Šiška ne potrebujeta še enega trgovskega centra, češ, saj že imamo v bližini Mercator. Recimo Darko Štrajn – prav tako svetnik LDS in bog pomagaj tudi predsednik Liberalne akademije! – je naravnost bleknil, da Spar tako blizu Mercatorja ne bi bil “korektna” konkurenca. Da ne bo dal Mestnemu svetu slučajno v obravnavo predloga zakona, ki bi določal minimalne razdalje med poslovnimi prostori, namenjenimi istim ali podobnim dejavnostim! Po drugi strani pa je to stališče pri vsej svoji zmotnosti tudi utvara, da se je Sparu v Šiški zoperstavljal samo najboljši in najbližji sosed, ne