Te izkušnje z donacijami in posli bi morali izrabiti kot šolo, da ne bi ponavljali napak ne v BiH (v Republiki srbski so z obnovo tako rekoč še povsem na začetku), ne na Kosovu, ne v drugih državah, ki naj bi bile v okviru Pakta stabilnosti za jugovzhodno Evropo deležne mednarodne pomoči. Žal tudi prve izkušnje naših podjetij s posli na Kosovu (po vzpostavitvi civilne uprave ZN) kažejo na veliko neusklajenost doma. GZS je resda pripravila prvi sestanek gospodarskih zbornic iz jugovzhodne Evrope, ki bi bile nedvomno lahko v veliko oporo podjetjem iz teh držav pri pridobivanju obnovitvenih poslov. Podjetja, ki jo financirajo, pa od nje pričakujejo, da jih bo pri pridobivanju poslov na Kosovu oskrbovala s tekočimi informacijami. A kaže, da se je slabo lotila dela. Vrsti večjih podjetij s področja infrastrukture (gradbinci, telekomunikacije, stavbno pohištvo) menda sploh ni poslala vprašalnikov iz Prištine za vpis ponudnikov blaga in storitev v evidenco uprave ZN na Kosovu. Tako so se naša podjetja odpravila tja zvečine v lastni režiji (nekatera s svojimi podjetji v Makedoniji), manjši posli so sklenjeni, vprašanje pa je, ali je stvarno njihovo pričakovanje, da bodo zares zacveteli, ko bo za gospodarske projekte začel prihajati na Kosovo denar donatorjev in agencije v Solunu. Kouchnerjeva uprava je namreč že opozorila, da bodo posle, katerih vrednost ne bo presegala sto tisoč evrov, dodeljevali na poziv le podjetjem, ki so se prijavila v omenjeno evidenco; za večje bodo tenderji.