Morda je šest ustavnih sodnikov, ki so cerkvi prisodili pravico do obnovitve fevdalnega privilegija, srečala božja milost. Tako so se najbrž vsaj počutili, saj se jim za aksiomatično trditev o cerkveni obči koristnosti ni zdelo potrebno navesti nobenega argumenta. Kako je z občim odnosom javnosti do obče koristnosti cerkvene ustanove, najbolje kaže srdita polemika ne le o gozdovih, temveč tudi o verskem pouku v šolah, splavu, (ne)dotakljivosti katoliške idolatrije... Karkoli si že kdo misli o tej polemiki - namreč, ali jo povzroča katoliški ali kriptokomunistični ekskluzivizem ali pa nemara oba skupaj - težko bo rekel, da vsa slovenska javnost dojema Cerkev kot koristno ustanovo. Kar pa zadeva vprašanje gozdov, menim, da bi morala vlada opustiti misel na to, da bi zapravljala denar davkoplačevalcev za odkup "cerkvenih gozdov". Naj da Cerkvi vse, kar ji pripada po milosti ustavnih sodnikov, potem pa naj poskrbi, da bo Cerkev "vrnjene" gozdove upravljala po strogih načelih ohranitve in povečevanja javnega dobra, kar gozdovi po svoji naravi so, tudi kadar nosijo fevdalni žig. In predlaga naj uvedbo progresivnega davka na veleposest. Da bo tudi Cerkev prispevala h krepitvi socialne države, kar je sodobnim časom primerneje od dobrodelništva. Slednje je namreč potrebno in pomembno takrat, kadar ni socialne države. Tako kot je bilo v času, ko je katoliška cerkev kot najvišji fevdalec in ideološko ogrodje fevdalizma nenehno ustvarjala potrebo po svojih dobrih delih.