Iger se lahko udeleži le kraj ali mesto, ne pa tudi pokrajina. Tako je vso breme (izbira tekmovalcev, finance...) ostalo na majšperški občini. Marca so podpisali pogodbo, da bodo nastopili na Igrah brez meja. Takrat so tudi zaprosili za pomoč Darka Kafla, športnega pedagoga na OŠ Majšperk, ki je privolil v to, da bo treniral ekipo. Aprila so izbrali tekmovalke in tekmovalce na kvalifikacijah, ker pa se je prijavilo samo pet deklet, Brigita Godec - študentka kmetijstva, Bernarda Kolar - medicinska sestra, Janja Marčič - dijakinja 4.letnika III. gimnazije Maribor, smer predšolska vzgoja, Jasna Marčič - dijakinja III. gimnazije Maribor in Mojca Mally - študentka nemščine in filozofije na Filozofski fakulteti, so bile vse avtomatsko sprejete v ekipo, ki je zastopala Majšperk na Igrah brez meja v Budimpešti. Pri fantih je bilo težje priti na seznam potnikov za Budimpešto, saj je bila konkurenca dokaj močna. Izbrani so bili Aleksander Aubelj - policist, Jože Jug - častnik slovenske vojske, Boštjan Lampret - študent Fakultete za šport, Franci Planinc - zaposlen pri podjetju Svit in Marko Rakovec - zaposlen v TVI Majšperk. Ekipi je manjkal še kapetan ali kapetanka, ki bi znal dobro angleško ali francosko, ki sta uradna jezika Iger brez meja. Za kapetanko je bila izbrana Lidija Leskovar, študentka ekonomske fakultete v Mariboru. Konec aprila, ko je bila ekipa določena, so začeli s treningi, katerih intenzivnost se je sčasoma stopnjevala. Sredi julija, ko so bili treningi najbolj intenzivni, sta si dva tekmovalca poškodovala gleženj, in sicer Boštjan Lampret in Marko Rakovec. Kljub poškodbi sta odpotovala v Budimpešto in tam zamenjala vlogi. Lampret, ki je bil prej najboljši v ekipi, je bil rezerva, Rakovec pa tekmovalec. 24. julij, dan, ko so Majšperčani odpotovali v Budimpešto. Spremljali so jih župan Franc Bezjak z ženo, tajnik Marjan Goričenko, Rajko Jurgec v vlogi kamermana in Jože Rakovec. Vsi ti so skrbeli za predstavitev Majšperka Evropi. Pot v Budimpešto je hitro minila saj so se ustavili v Lentiju, kjer so nakupili prve spominke in ob obali Blatnega jezera, kjer so se okrepčali. V Budimpešti so se nastanili v hotelu Stadion. Po pravi madžarski večerji z obilico papriciranih jedi, se je vsa ekipa sestala s televizijci, ki so majšperški ekipi dali osnovne napotke za bivanje v Budimpešti. Najbolj uporabne nasvete so dobili od Mita Trefalta, ki je ekipi dejal naj bodo disciplinirani in naj se ne prestrašijo velikih mest kot so milijonski Strasbourg iz Francije, Brissago iz Švice (100.000 prebivalcev) ali Eger iz Madžarske (100.000 prebivalcev). Najpomembnejša pri Igrah brez meja je želja. Velika mesta pa so običajno tako prepričana vase, da skoraj previloma niso uspešna. Njegova prerokba se je izkazala za pravilno, saj so Majšperčani uspeli prehiteti vsa tri velika mesta. Srečanja se je udeležila tudi televizijska voditeljica Eva Longyka, ki je ekipi povedala, kje so najboljši klubi v Budimpešti. Te informacije so se izkazale kot uporabne že prvi večer, ko se je ekipa odpravila zabavat. Petek dopoldan je bil namenjen ogledu mesta, pri čemer je vlogo vodiča prevzel kar trener Darko. Popoldne je bilo prvo uradno srečanje ekip na prizorišču. Tam so tudi kapetanom razložili pravila, tekmovalci pa so budno spremljali demonstracijo iger, nato pa so se vsi okrepčali v ruskem bifeju. Ekipe iz Strasbourga ( Francije), Edesse ( Grčije), Norcie (Italije), Ijsselsteina (Nizozemska), Paredesa (Portugalska), Brissaga (Švica), Egerja (Madžarska) in Majšperka so si med sabo izmenjale simbolična darila, pri čemer je bil Majšperk eno izmed bolj darežljivih mest. Tudi degustacijo vina so pripravili samo Majšperčani in pri njihovi mizi so se radi zadrževali glavni sodnik Denis, slovenska sodnica Leja, slovenski konzul v Budimpešti Franc Luknar in tudi naši televizijci. Da ne omenjam gneče, ki so jo pri mizi z dobrim haloškim vinom povzročile ekipe iz drugih držav. Petkov večer pa je bil namenjen pripravljanju na generalko, saj so tekmovalci s trenerjem intenzivno prediskutirali vseh 10 iger. Medtem ko so tekmovalci v soboto dopoldan pomerjali kostume in se pri tem krasno zabavali, je bil župan Franc Bezjak na sprejemu pri županu iz Egerja v eni izmed budimpeštanskih mestnih hiš, kjer so župani iz nastopajočih mest drug drugemu podarili simbolična darila in drug drugega povabili v svoje mesto. Popoldne je ekipa počivala, tik pred generalko pa si je z vodnikom iz madžarske televizije še enkrat ogledala mesto in se povzpela na Citadello, od koder je čudovit razgled na Budimpešto. Po ogledu mesta se je ekipa odpeljala na generalko. Tekmovalci so bili sproščeni, moto generalke je bil "kar bo, pa bo". To je bila prava taktika, saj so majšperčani že po drugi igri prevzeli vodstvo. Vodstvo so obdržali do polovice, ko so jih prehiteli Madžari, svojo spretnost pa so pokazali tudi Portugalci. Vse tri ekipe so se ves čas izmenjavale na prvih treh mestih. Generalka je trajala vse do dveh zjutraj, ko so odpovedali zadnjo vajo na ladji, ker se je ozračje že dodobra shladilo in je vso ekipo že pošteno zeblo. Majšperčani so osvojili drugo mesto, prvi so bili Portugalci, tretji pa Madžari. Vsa ekipa je bila navdušena, kajti o tako dobri uvrstitvi niso upali niti sanjati. drugo mesto so praznovali skupaj s Portugalci na avtobusu, kjer so drug drugemu predstavili ljudske pesmi. Utrujeni od generalke so si tekmovalci privoščili daljši spanec, nato pa so si ogledali posnetek generalke in prediskuturali napake. Ker tekmovalci na generalki niso nastopili v isti disciplini kot na snemanju oddaje, so si izmenjavali nasvete. Popoldan je v Budimpešto prispel tudi avtobus navijačev, ki so tekmovalce bodrili s harmoniko in trobento. Po kratkem srečanju s tekmovalci so se odpeljali na prizorišče, kjer so vtrajali dobrih 6 ur, kolikor je trajalo snemanje oddaje. Tekmovalci so se preoblekli v kostum in v ekipi je zavladala napetost. Sproščenosti in mota "kar bo, pa bo" ni bilo več. Na snemanju oddaje je bil moto: "Daj vse od sebe". Tekmovalci so si delili še zadnje nasvete. Vso napetost je vsaj za trenutek prekinil zvok fanfar in ognjemet, ki je napovedal začetek snemanja oddaje. Z letala so skočili padalci, ki so nosili zastave držav udeleženk. Zaradi močnega vetra je nekaj padalcev odneslo izven prizorišča, tudi padalca s slovensko zastavo. Za trenutek je med ekipo zavladala tišina. Ali je to slab znak? je šinilo skozi misli vseh. Tekmovalci se niso prepustili vraževerju. V prvi igri, kjer so vozili kolo, so dosegli drugo mesto. Dober začetek! V ekipi so si oddahnili. Vse bo še dobro. Vse do pete igre so se z Italijani in Madžari menjavali na prvih treh mestih. Portugalci so zaradi smole malce zaostali. Presenetili pa so Italijani, ki so skozi vso snemanje obdržali prvo ali drugo mesto, na generalki pa so bili šesti. Po vložitvi jokerja v igro z oslom, so vsi napeto pričakovali razplet. V isto igro sta vložili jokerja še portugalska in francoska ekipa. S pridržanim dihom so pričakovali začetek te igre. Po malce slabšem začetku sta Sandi in Bernarda kmalu povedla, nihče iz ekipe na tribuni pa po tej igri ni imel več glasu zaradi preglasnega spodbujanja. Joker jim je prinesel skupno drugo mesto. Po tej igri pa je Majšperčane počasi začela zapuščati sreča. Popolnoma pa se je zalomilo v predzadnji in zadnji igri (sodniška napaka), ko so vsi razočarano zrli v tablo z rezultati in pričakovali, da bo bodo pristali na četrtem ali petem mestu. Takrat se je izkazal župan, ki je kljub pričakovanemu slabemu rezultatu ekipi nazdravil, jo vzpodbujal in tolažil. Ko so Majšperčani na podelitvi izvedeli, da so kljub smoli v zadnjih dveh igrah dosegli tretje mesto, so tekle solze sreče, tako pri navijačih, kot pri tekmovalcih. Vrhunec je proslavljanje doseglo, ko so v bazen vrgli župana, "namočila" pa se je tudi ekipa.