»Mogoče pa imata prav,« je rekla babica in obudila spomin na medveda, ki je bil hudo slaven v njeni rojstni vasi. Za pokopališčem je bila namreč strma cesta, po kateri je drselo pešcem in voznikom, kadar je deževalo ali snežilo, zato jo je vaški cestar skrbno nadzoroval. Nekega zgodnjega zimskega jutra je posipaval cesto, ko je skozi meglo zagledal temno pojavo, ki je lezla po vseh štirih navkreber. Za psa je bila prevelika, za kravo premajhna. »Medved,« ga je prešinilo. Še nikoli ni slišal, da bi se klatil po vasi, ampak gozdovi niso bili daleč. Vedel je, da je medved hitrejši in da ga bo ujel, če bo poskusil zbežati, zato je dvignil lopato in ga pogumno čakal. Še preden mu je uspelo razbiti glavo, je začel medved preklinjati in po vasi se je razvedelo, da je bil v resnici mežnar v bundi in kučmi, ki se je dokaj nabrkljan po vseh štirih prebijal proti domu.