Zato ne preseneča, da se je prvi veliki hollywoodski ciklus filmov o privatnih detektivih pojavil na začetku tridesetih, potemtakem sočasno s prvim hollywoodskim ciklusom gangsterskih filmov, kakršni so bili Mali Cezar, Državni sovražnik in Scarface. Tema dvema ciklusoma je bilo skupnega več, kot opazijo oči na prvi pogled. Lepše rečeno, oba sta tulila v isti rog. Okej, melodija je bila sicer različna, toda refren je bil isti: policija je impotentna, prekratka in nesposobna za boj proti kriminalu. Cenzura je kakopak zahtevala, da supermanski, heroični gangsterji v teh filmih na koncu umrejo, ker je moralo vse skupaj izzveneti v rimi s tedaj znano in obvezno krilatico "Zločin se ne izplača!", toda ne smemo spregledati, da je bila policija bolj malo zaslužna za eliminacijo teh gangsterjev - če se niso zlomili sami (zaradi megalomanskega napuha ali incestuozne kome), potem jih je pokončala konkurenca, potemtakem drugi gangsterji. Policija je stala le ob strani in z distance opazovala, kaj se dogaja. Ni se vmešala. Cviljenje gum in ra-ta-ta-ta strojnic, huh, kaj to njih briga. Kot je rekel privatnik Marlowe: "Policaji so kot zdravniki, ki možganski tumor zdravijo z aspirinom." In nič drugače.