Opice so bile bele, imele so temne okrogle oči in črne smrčke. Bile so na las podobne Enji. Vesoljci so si zadovoljni zapisali, kje se bela bitja nahajajo, in odleteli nazaj v skrivališče, v deblo velikega drevesa. Enji so preko stroja za prevajanje sporočili, da so odkrili njen trop. Brez pomislekov je skočila v njihovo raziskovalno vozilo in odletela z njimi. Spustili so se nizko k beli repati skupini in mali opici odprli vratca. Enja je že v zraku zaznala vonj po svoji skupini. Niti za trenutek več se ni ozirala k modrim bitjecem. Skočila je iz vesoljske ladje naravnost na bližnjo liano, z nje na drugo in v loku pristala na vratu svoje mamice. Tako močno se je je oklenila, da je velika bela opica ostala brez sape. Enja je cvilila od zadovoljstva. Ko jo je skupina opazila, jo je obkrožila in jo ovohala. Nikakor niso mogli ugotoviti, kje se je skrivala vso noč. Zasledili so vonj po nezemeljskih bitjih, vendar ga niso znali primerjati z ničemer, kar so poznali. Tako niso znali določiti, kje je bila. Pa jih niti ni preveč zanimalo. Veseli so bili, da se je vrnila, in to je bilo vse.