DYLAN PRI OFICIRJIH. Kakšni dve leti ali nekaj takega pred sedemdesetimi je bilo pa mi je neka punca, moja sovrstnica, taka butasta (kakršni smo bili takrat pravzaprav vsi), a ljubka pubertetniška šunkica, namignila, da je sama doma in da ima neki fini novi gramofon, prešvercan iz Italije. Sicer mi jo je prej že nekajkrat z izgovorom, češ da »greva v Tivoli malo poslušat plošče«, uspelo zvabiti na tiste peščene stezice, kjer sem jo hlastno in brez elegance kar prek puloverja grabil za joške, a mi je vedno sprenevedajoče odrivala vsiljive roke. Ta namig pa je marsikaj obetal, tako da mi je v duši kar samo od sebe cvililo od zadovoljstva. Povabilo sem pod pretvezo strahotnega zanimanja za progresivno seveda sprejel. Šla sva v neki blok, kjer je v dvigalu in na hodnikih strašno dišalo po oficirjih. Potem sva v dnevni sobi, ki jo je krasil velik, na omaro postavljen Eiflov stolp, zlepljen iz vžigalic, in povečana fotografija častnikov garniziona, v katerem je služil njen oče, nadrenjanih okrog maršala Tita (posneto ob nekem priložnostnem obisku predsednika), sedla na kavč, navila glasbo, zraven pa srkala jajčni liker iz zaloge njene mame in prigrizovala napolitanke. Glavni adut njene diskoteke pa je bila plošča takrat pri nas, provincialcih še skoraj neznanega Boba Dylana. Možakar je ravno stokal tisto svojo znamenito The Times They are Changin, ko mi je uspelo zriniti roke pod njeno spodnjo majčko. Tokrat se ni upirala, čeprav je, mislim, da bolj od sramu kot pa od ugodja, zaprla oči. Joške je imela v redu, nič ne rečem, že povsem nabuhle od mladosti, ampak, ko sem jo pogladil po hrbtu, me je kar streslo, da sem hitro odmaknil dlan. Sokovi, ki so se pretakali po njenem telesu in jo delali iz punce ženo, so ji napeli kožo v tisoče rdečkastih mozoljev z belimi kapicami gnoja na vrhu. Po obliki so bili še najbolj podobni mikroskopskim Kilimandžarom. Isto je bilo tudi z njeno ritjo, kamor sem posegel hip kasneje. Sicer iz kasnejših iskušenj vem, da se ženske, s katerimi se šlataš in valjaš po postelji, celo v trenutkih največje opojnosti, takoj, ko s prstnimi mešički na partnerjevem telesu naletijo na kakšen mozoljček, v trenutku streznijo, zavpijejo: »Počakaj, počakaj..!« ter potem dolgo in precizno izstiskavajo gnoj, preden se spet spustijo v konkretnejša seksualna dejanja. Meni pa so te stvari nagravžne. Zato sem se tistega večera omejil zgolj na poljubljanje in pitje jajčnega likerja. Pa tudi tu nisem imel sreče. Medtem ko je oni iz zvočnikov pihal v orglice in zadihano opozarjal mistra Jonesa, da je nekaj narobe, sem se nacedil te osladne mlečno rumene lepljivosti, da mi je kasneje želodec vrglo skoraj skozi usta ven, srce sem pa še dva dni kasneje povsem natanko in boleče občutil udarjati v malih možganih.