Vidiš ga samo v polmraku, ji je pravil. Stoji pred stanovanjem. Še vedno je videti tak ona, ko je bila še živa, samo da ni ona, ampak je duh, se ji je režal Niki, medtem ko je Miriam dobivala čedalje večje oči. Čisto bel je, skoraj sveti se v temi, bel obraz obrobljajo kodrasti, na paža ostriženi črni lasje. Oblečen je v belo spalno haljo. Bos stoji pred stanovanjem, v desnici ima britev s katero si je takrat prerezala vrat. Iz grde črne rane na vratu se cedi črna kri, ki se v temi metalno lesketa, in se zbira v luži ob njegovih stopalih. Najhujše pa so njegove oči. Votle so. Čisto črne, edino tam, kjer bi morale biti zenice, sta drobni svetli pikci, ki žarita kakor oglje. In vse vidi. V dno tvoje duše vidi. Ne moreš mu pobegniti, ne moreš lagati, ve, kaj misliš, in z njim lahko govoriš samo po pravici. Ker če mu lažeš ... potem iztegne desnico in ti hitro kot blisk prereže vrat! Zdaj se je Niki zasmejal, zgrabil Miriam za trebušček in jo požgečkal, ona pa je cvilila od strahu in navdušenja.