Sine je stal ob strani, ne vedoč, kako bi se izvlekel iz te godlje. Bilo ga je sram, da ne želi pobožati Snupija. Da noče občutiti njegovega trpljenja. Zakaj zganjajo cirkus zdaj, je po njem rovaril črv dvoma. Kaj so počeli pet let in več? Kolikokrat je šel mimo sosednjega vrta, po katerem je Snupi preganjal ptiče ali teniške žogice, ki jih je zapravljal po tekočem traku. Nikoli se ni ustavil. Nikoli ga ni poklical. Ker je vedel, da bi se Snupi takoj odzval. Pritekel bi k ograji, vlažni smrček bi tiščal skozi režo med letvicami in cvilil od navdušenja. In potem bi bilo Sinetu hudo. Za umret hudo. In spet bi sovražil svojo sestro in alergije. Pestoval bi svojo krivico in loputal z vrati, ker v hiši nima besede. Ker je samo nemočen najstnik, ki ne potrebuje Snupija. Poslušal osladno razumevajoče besede, naj ga ima vendar Piksi, ki je zaprt vase in edinec, od jutra do večera sam v veliki hiši, medtem ko ima Sine kup sester in babic in drugo ljubeče sorodstvo, pripravljeno, da mu bere želje iz ust. Naj torej Snupija obdrži Piksi, ki ima to preklemano srečo, da nima nikogar drugega. Koga sploh zanima neumna prisega in dogovor? Žival vendar ni igrača, da si jo bodo podajali iz rok v roke! Zapovrhu mu je oče izdal svojo strašno skrivnost: ko je bil otrok, si je tudi sam strašansko želel psa. Starša sta mu na neki tržnici v Italiji kupila velikanskega plišastega jazbečarja, da ga je na vrvici vlekel po kuhinji. Oh, kakšno občudovanje je žel pri vseh mušicah in osah, ki so pribrenčale v njihovo stanovanje! Bi mogoče tudi Sine želel plišastega kužka? Dandanes je mogoče dobiti skoraj vse pasme. Samo izbrati mu je treba. Kak črn labradorec bi se lepo ujel s pisalno mizo v njegovi sobi.