o sem imel slabi dve leti, so me prvič peljali v Ljubljano k staremu očetu. Tam sem baje izumil stavek: »Tari ati bani pipo di.« To izjavo, ki je pomenila, da stari ata v Ljubljani kadi pipo, je vesoljno sorodstvo ocenilo kot dokaz moje izjemne bistrosti. Zato so me ob odhodu slikali. Na enem od teh zgodovinskih posnetkov prav neusmiljeno tulim. Tulil sem tudi nekaj let pozneje, ko so me na gostiji tete Tone posadili za posebno mizo, jaz pa sem hotel sedeti skupaj z odraslimi. Kot žalostna žival je po Celovški cesti cvilil in tulil tudi ljubljanski tramvaj. V Cekinovem gradu, kjer so takrat stanovali moji sorodniki, se je to tuljenje močno slišalo in me prebujalo iz spanja. Vendar pa Ljubljana iz mojih zgodnjih let ni bila sestavljena iz samega tuljenja. Nekoč sta me teta in stric peljala na nebotičnik in mi kupila sladko smetano. Trdila sta, da je to zelo dobra stvar in da jo jejo vsi otroci. Toda jaz nisem bil »vsi otroci«. Zdela se mi je medla in je zato nisem hotel jesti. Potem smo šli v trgovino, kjer je vse krasno dišalo. Tam sta mi kupila tovornjaček, na katerem je pisalo Bizjakovi keksi. Avtomobilček se je na vrhu odpiral in je bil poln imenitnih slaščic. Takrat se mi je Ljubljana prvič prikupila.