V ta namen si je naš agent Ljubo pred časom že ogledal vas Abitanti, ki premore le dva stalno prijavljena prebivalca. Ob prihodu v vas mu je zledenela kri v žilah, saj je zaslišal strahotno tuljenje in žvenketanje – bilo je, kakor da bi se z verige trgal sam Luciferjev pitbul. Nekaj je žvenknilo (strgala se je veriga) in potem se je lajanje vse hitreje približevalo, malce za lajanjem pa se je vleklo rožljanje verige. Potem se je kot sam pekel črna mrcina z žarečimi očmi pognala izza bližnje hiše, v naslednjem skoku je že bila pred otrplim agentom, vzpela se je nadenj, mu položila tace na rame, odprla slinasti gobec, razkrečila čeljusti, posute z ostrim zobovjem in – začela ihtavo oblizovati agentov vrat in lica in ušesa. Tako srečen je bil ta strašni pes čuvaj, potem ko je prvič po kdove kakšni večnosti zavohal živega obiskovalca vasi! Ko se je dodobra nalizal, je ponosno popeljal našega agenta do svoje domačije. Iz notranjosti so se slišali glasovi radia, a čeprav je agent trkal in pes praskal s tacami po vratih, jima ni nihče prišel odpret. Le lisasta mačka in manši psiček sta se še pridružila. Ta trojica je potem spremljala agenta na njegovem obhodu vasi. Ko se je naposled odpravil, so ga, so ga pospremili prav do avta daleč pod vasjo in so še dolgo tožeče mijavkali in cvilili in tulili, češ naj jih ja ne zapušča ...