Usmilili smo se majhnega bolhastega ščeneta, ki je veselo poskakoval pred našimi nogami vsako jutro, ko smo prišli in vsak večer, ko smo šli proti našem bosanskem domu. Imel je dom, vendar je bil kljub temu res poln bolh, bolj lačen kot sit (pri njegovih še ne dveh mesecih so se mu vidla rebrca), z izjemnim strahom do moškega glasu… zadnji dan smo lepo prosili, če ga lahko imamo (obdržat sem ga hotela jaz, ker sva se s kužkom zaljubila na prvi pogled, a vem, da kužka ne morem imeti, tudi moja mami ga ne bi mogla vzeti, pa se je odločila kolegica, da ga bo imela in za to ji bom hvaležna celo življenje. Ker predzadnji dan, ko sem po pogovorih z mami, in dragim dokončno ugotovila, da ne, sem jokala kot dež, ko sem ga gledala, kako ljubko je kukal(a) iz nahrbtnika, v katerem smo ga(jo) nosili po jami, ker sam ni mogel skakati po jami, pred jamo pa je cvilil in jokal, da je srce paralo). Gospa je sprva omahovala, potem pa je rekla, mah ajdi, nosite ga. Ko pa je dobila še 20 €, čisto iz naše dobre volje, ne ker bi zahtevala, so se ji usta razlezla v meni nepozaben nasmešek.