Iz Wellingtona sem letel v Sydney, kjer sem se ustavil ravno toliko, da sva z Anne razčlenila najin stanovanjski odnos, izvlekla poduke in jih prevetrila v praksi. Benetke in predvsem Lido je razganjalo od zrele pomladi. Na mizi me je čakal mizeren kupček pošte, pravzaprav eno samo pismo, ostalo so bile plus minus reklame. Šest mesecev, svet me ni ravno pogrešal. Odprl sem tisto eno, odišavljeno pismo: Ellen Gooda, naslov, telefon, Milano. Silvana ga ni vrgla v smeti. Majkemi, če ni to pravo prijateljstvo, sem zadovoljno vzkliknil, Silvana pa na balkon in v jok. Pod mottom ženska, moja domovina si ti, bolj ko te spoznavam, manj te razumem, sem zavrtel številčnico in Ellen bombastično povabil v Benetke. Bila je za, ni jih še obiskala, ker jih je šparala zame, super, odlično, se vidimo. Ko se je skrušena Silvana vrnila z balkona, sem se zamislil: semkaj Ellen res ne morem pripeljati. Najemati hotel je bila bosa in tako se je kazalec naravne selekcije ustavil na Zekirju Mrdakoviću. Kot pravi sin bratske matere in enotnega očeta je gostil vse, kar je vsaj približno dišalo po Jugi. Pri njemu so nočili in vedrili rojaki platformaši (delavci na naftnih ploščadih) in celo nekateri moji ex-pank prijatelji, ki so vsled nemile sreče v življenju stavili VSE na srečo v bližnjem kazinoju. Dva od njih sta se po neizbežnem rezultatu najedla uspaval in šla plavat v ledeni Jadran, tačas ko sem se jaz sončil v Avstraliji. Zekir je bil tudi sicer izrezan pogrebec - brki ala Stalin, ogromni podočnjaki, permanentno zaskrbljen izraz na licu, ki je zelo spominjal na dansko dogo, pa še ljubitelj bratov Dalton je bil, ampak jebi ga, podarjenemu konju se ne gleda v zobe. Preden sem se lotil sprovedbe romantične novele z naslovom Življenje v Benetkah, sem moral poglihati še nekaj drobnarij. Zekir mi je prinesel na uho, da naj se v domovino raje ne vračam, da me čakajo kapsi v zasedi. Po njihovem mnenju naj bi namreč bil glavni dobavitelj Lsd-ja za SFRJ ali nekaj takega. Malomarno sem zamahnil z roko, zakaj bi si od vseh atraktivnih destinacij na našem planetu želel ravno v to vukojebino. V luksuzu osame sem se soočil z resnico: strah in trma. Namreč, človek je teritorialec in jaz kot državljan sveta si teritorija ne pustim tjavendan krasti. V očetnjavo sem pripotoval kot Kim Il Sung - inkognito, čez zeleno mejo. Fakin iz Hrvatinov je bil nazaj grede prazen, pa me je vzel s sabo, na račun stare slave. Kar pojavil sem se, puf, čarovnija, pozdravil starše živjo zdravo in vzel v roke časnik die Arbeit. Videli se nismo več let. Da bi prikril tremo, se je oče lotil pripravljanja kosila, mama pa je šla v klet nekaj popravljat. Toliko o starševski ljubezni. Tekom naslednjega dne sem ugotovil, da je vsa paranoja prazen luft. Tu naj se bivši domovini postavim odločno v bran: bila je stroga, mestoma muhasta in nepredvidljiva, a bila je - paradoksalno - zelo krščanska, mislim odpuščajoča in prav nič zamerljiva. Vsaj jaz tega nisem zaznal. Disident Drago je imel povsem drugo izkušnjo, morda je preveč žulil zapeček. Ko sem se torej prepričal, da je zrak čist, je bil čas goden, da Ellen razkažem to osmo čudo sveta od samoupravne, multikulturne kastrole. V garaži sem stepel prah z moje zveste aprilie, s katero sva prejahala komaj kak kilometer, pa je bila takorekoč že muzejski eksponat. Toliko o skrbi in ljubezni nasploh. Vžgala je iz prve, pa sva šla. Mimo tržaške Rižarne, skozi Cervignano, Latisano in Eracleo do Punte Sabbioni, od koder naju je trajekt prepeljal na Lido. Zekirju sem še enkrat zabičal, da imam pomemben obisk iz Amerike, potem je bil že čas za sprejem. Malo je bila hecna slika, ko se je z zarjavelega vaporetta, ki sploh ni bil na paro, Ellen glamurozno spotaknila na kopno. Nosila je snežnobel angora pulover in revijo pod pazduho. Kompaktno potovalko sem galantno prevzel jaz. Čeprav je bila visoka 185, žiletko manj od mene, so mi njene noge segale do popka. Mlada prebivalka najmlajše celine, a klasičnega, skoraj antično lepega lica. Vroče. Ker je kava gnil kompromis med pirom in čokolado, sem jo povabil v slaščičarno. Da ji pokažem, kaj so to dobre tortice. Tovrstnih obratov družbene prehrane, in to vrhunske kvalitete, se je na Lidu kar trlo, koncentracija spolno nerealiziranih gospodinj je bila fenomenalna. Po količini zmazanih pastin sem ocenil, da Ellen v Evropi še ni seksala. Domneva se je podkrepila, ko mi je ponosno pokazala naslovnico revije Stern, poglej, to sem jaz. Fotografija je docela ustrezala originalu. Ellen Gooda, huda muda, sem si mislil in rekel hitra si, si že zaplavala s tokom. Kot rečeno Avstralcem ironija ni mar, pa je to vzela za hvalo. Dobro. Z aprilio sem jo prevažal po Lidu, da ji razmršim frizuro in da punca dobi malo rdečice v lica. V ošteriji s pogledom na sosednji otok Malamocco, sva se ga malo nacukala in potem sem prišel na pionirsko idejo, da bi odmotorirala po centralnih Benetkah. Kondukterja na vaporettu sem nasral, da greva na Piazzale Roma, da se nama res hudičevo mudi, nakar sva izvedla abandon ship v Giardinih. Nekaj časa sva prdela po parku gor in dol in nato za test zadrdrala aprilio čez most do S. Elene. Vse to bo nekega dne tvoje, sem zaključil ogled in nama za vrhunec večera privoščil spektakularno dirko in krog po trgu San Marco. Ellen je bila navdušena, koliko da sem plačal za dovoljenje, tukaj so še policisti peš in glej, glej, nekaj ti mahajo ali te poznajo? Manfreda in Šrauf prva na Makaluju, jaz pa z motorjem v Benetkah, sem se hahljal v brado, medtem ko sem žgal po Rivi dei Schiavoni, kateri se imamo Slovani zahvaliti za pejorativ »Ščavi«. Spet na Giardinih, sva se malo na silo vkrcala, bilo je nekaj prerekanja. Padla je kaka kletvica: testa di kaco, minkjone, vafankulo, kornuto, dio boia in porka troia - do Lida, kjer je bilo spet vse in ordine. Ellen je imela ljubek vprašajček med obrvmi, ki je vidno narasel, ko sva pri Zekirju padla v urnebes-džumbus. Saj vem, kaj si je mislil: jeli, američka pićoza, misliš, da ti bom štiklce loščil, toliko ga poznam in je pač priredil eht balkan žur, samo za naju, ampak vseeno, pička ti materna, Zekir. Izmotaval sem se, da je Zekir včeraj postal očka, kar niti ni bilo daleč od resnice, imel je punco in silil Ellen, ki bi kot prava manekenka morala biti na zelenjavni dieti in sokcih, z dodatnimi mericami alkohola. Ko je banda popila, skadila in posnifala vse, kar je bilo v hiši, šele takrat sva si z Ellen izborila ležišče. Kar v dnevni sobi, spalnice so bile dvojno prebukirane. Prednost spoliranih marmornih tal je ta, da tudi po najhujšem žuru hiša ne zaudarja, pomanjkljivost pa, da je mraz. Iz turških blazinic sem nama scimpral bivak in se požrtvovalno nastavil za podlago. Okoliščinam vbrk sem bil vrhunsko vzburjen in le za odtenek manj, ko je Ellen med spuščanjem name izrekla tisti hangri, hangri, ki je seksavoljnim Avstralkam očitno nekakšna beseda-ključ, če ne kar urok. Dvakrat je sunila z medenico, ko je moja rit že poljubila ledeno lice marmorja iz Valdobbiadene. In potem je začela še cviliti in škripati. Čisto znerviran sem ji rekel pridi in jo odpeljal tistih sto metrov do doma. Sem že mislila, da si brezdomec, se je Ellen olajšano nasmehnila, ko je premerila mojo originalno nakrancljano sobano. Ma ne, samo žena je bolečina v riti, sem se pošalil in kasiral o, ti pacek poljub. Odpeljal sem jo v kopalnico, kjer sva se umila. Nedolžno sem se igral z vodo, ustvarjal potočke in rečice na njenih dolgih, čvrstih oblinah in postal presno narajcan. Hotel sem kar tam, na Candy pralni mašini, jebeš Radeta Končarja, a rekla je ne, v posteljo. Iz torbice je izvlekla stekleničko nekakšnega olja, definitivno na bazi arnike, in z njim izdatno omazilila Džonija s pripadajočima ragbi žogicama. Džoni me je neumno pogledal, kaj je, saj stojim? Tiho bodi, to je odlično za prekrvavitev, sem ga zabil in čakal, kaj bo prinesel nadaljni razvoj dogodkov. Prinesel je vešče in domiselno drkanje. Mastna dlan si je lahko privoščila prijeme, ki bi sicer padli v kategorijo brutalno. Džonijeva glavica je bila kot bubreg v loju. Staro sabljo je napadla naduha ali kaj, čakaj malo, sem ga nahrulil po interkomu, ko je že brizgnilo in Ellen je pila, strastno, izdatno, do zadnje kapljice. To me je presenetilo, nekako mi ni šlo vkup z angora puloverjem, bilo je to vse dobro in prav, ampak, ampak, bil sem živalsko nakurjen: mej aj fak ju? Ellen se je nekam materinsko nasmehnila, ju mej. Juhej, sem bil takoj striček z bonbončki, naši mami bomo naredili interno zabavo. Uporabil sem vso domišljijo, celotno paleto občutij in ritmov, ko sem jo nežno fukljal in si mislil, da sem Casanova na tretjo, Ellen pa na neki točki kot češ, a bomo kmalu začeli? OK, vrgel sem jo na kolena, da se je naredil famozni viseči most in jo začel tumpati kot klepar, avtomehanik in kar je še takih poklicev, Ellen pa to, to je to, to je to-to-to. Dobro, malo sem upočasnil, da se spet nabere sape za zalet in tako to-to-to. Ko sem enkrat popoldne pogledal iz jazbine, je Silvana na srečo že šla. Ellen sem na hitrico stuširal, da je bila spet kot z naslovnice Sterna in jo na tešče odpeljal v svet. Kočerjo sva si privoščila v restavraciji Antico Pignolo, v katero sem pred leti zbasal na tisoče turistov in imel zaradi tega še vedno a la carte bianko ček. Potem sva pohitela do S. Lucie in še preden je Ellen utegnila kaj vprašati, sedela na vlaku za Trst. Boš videla, kaj je na drugi strani Železne zavese, da se boš potem na tej strani imela bolj fajn, sem ji brez ironije razložil, ko je v ultimativnem tonu zahtevala uot, uer, uaj. Do Pirana sva vzela kar taksi, časti Avstralija in se naselila v istoimenskem hotelu s pogledom na morje. Ponosno sem jo odpeljal na ogrevalni krog, bil sem niko i ništa, točno to, kar sem hotel, in od Hamburga do Carigrada je ni bilo lepše bejbe od moje. Po Obali je završalo, da imam z ženskami res neverjeten krompir. Celo mama je bila preč od navdušenja. Po dolgem času je v objemu sineka edineka videla nekaj kavkaškega, visokoraslega in donekod njej podobnega. Za protiuslugo sem zahteval njen avto. Da še nimam izpita. Ja, pa ga imam, sem ga naredil v Avstraliji, tam so najboljši šoferji. Aja, pokaži. Lepo te prosim, ne bodi otročja. Ellen sem razkazal historična jedra vseh treh primorskih mest in druge avtohtone slovenske znamenitosti in za kontrast še socialno življenje vasi v zaledju, predvsem na primeru gostiln. Dobro sem to uganil, ne zaradi gostiln, saj Ellen ni bila za popivanje, kadila pa sploh ni, temveč zato, ker jo je rustikalno okolje spominjalo na dom in potem je postala vsa nežna. Oče je bil leteči učitelj, mama pa leteča zdravnica v autbeku, kjer so farme po sto kilometrov narazen in tako sta bila stalno v zraku, ampak le redko skupaj in skoraj nikoli doma. Kmetijo je furala Ellen. Od dvanajstega leta do konca srednje šole je jahala traktor, tako kot raubšic gostilničar Mario, pri katerem ji je bilo zato tudi najbolj všeč. Potem je šla v mesto, ker je sanjala Pariz in pristala v Milanu. Nat bed. Bila sva sanjski par: mlada, radojebna in nora, sem mislil jaz; mlada, marljiva in prema v načrtih, je bila prepričana Ellen. Pod fensi glazuro beneškega štuka so pulzirali antagonizmi. Priznam, da nisem točno vedel, kaj v življenju hočem, vedel pa sem, kako to doseči in definitivno sem vedel, da je delo igra z ognjem, potencialen greh kapitalec, še posebej, če je v službi kakih »višjih namenov«. Z iskanjem mojim letom primerne zaposlitve se torej nisem preveč obremenjeval. Ellen je zastopala radikalno drugačno stališče. Zanjo je bila šljaka numero uno, pod dva so prišli odnosi, ki so morali biti v ustrezni korelaciji s točko ena, nakar je sledila družina in šele nato je prišla na vrsto zabava in podobne neslanosti. Da nisem produktiven, da nič ne ustvarjam, me je napadla nekega dne, ko je šla Silvana po fakultetnih poslih v Bologno, ona pa smuk na obisk. Živo sem si naslikal, kako piše sestri v autbek: dobro mi gre, živim in delam v Milanu, ampak moj ljubimec je iz Benetk. Jebemti snobistično agrofrčafelo, sem sprožil protiofenzivo: ja kaj pa ti ustvarjaš, samo repliciraš že videno in poleg tega, a ni že vsega dovolj, artikli vseh sort nam lezejo iz ušes, ti bi pa še? Jor sik, je prezirljivo prhnila, jaz pa sem z nasmehom spravljivo razširil roke: aj mej bi sik, bat ju lööööv maj dik. Dejansko, medtem ko je natirala Džonija z arniko, je rada šepetala lep kurac imaš. Kako je lahko poleg nujne funkcionalnosti komu tak nabrekel, grčav in žilast salamin še všeč, sem razmišljal in zakaj vedno najprej arnika ter šele nato fajfanje? Imela je prefektno zobovje, o kakem ustnem vnetju bi še ortodont-privatnik težko fantaziral. In od kod ji ta malikovalska fiksacija s kurcem? Kot Halo Kitajc: jedi s kuretino, ampak konsekventno brez č. To mi je pogosto očitala, da se izgubljam v nekoristnih alegorijah, le da je uporabila izraz primerjave. OK, se izgubljam, definiraj »koristno«, dolgčas mi ni in to je veliko. Kakorkoli, Džoni je bil počaščen, šopiril se je kot pav, produktivnostno indoktrinirano ženšče pa je naslednjič, ko sem jo obiskal v Milanu, vse to gladko zanikala. Cel večer je bila hladna in ko je bil čas, da ji razvedrim pičozo, je postala okrutna. Je rekla, da ji ni do mečkanja in da me čaka postelja v sobi za goste. In to vpričo indijske manekenke z imenom Nemara Prej, ki je bila vsa v usnju, lepa kot smrtni greh in evidentno frigidna. V goli sobi me je čakal gol jogi. Tako torej, sem si rekel in legel k počitku. Ellenin cimer, tudi maneken, je bil pretresen nad tako odurnostjo. Prinesel je blazino in odeje ter me skrbno pokril. Bil je peder, kot vsak moški akter modnega biznisa in če smo že tu, tudi duhovniškega in teatrsko-plesnega. Odločil se je, da mi še vedno ni toplo in je kar pri meni ostal. Ja, vsak homofob svojega kurca sreča, če ne prej, pa silom prilike. Zjutraj sem z nožno bombo skoraj prevrnil masivni avtomat za železniške vozovnice in menjanje monet, tako sem bil besen in sem moral potem karabinjerju pol ure razlagati, kakšna pičoza, da je moja soproga. Zadeva se je zaključila v kavarni, karabinjer je ihtel, ker njegova pičoza ga je pa kar zapustila in mu zapovrh še odpeljala edinca. Prišla sva do zaključka, da smo sicer korenjaki, ampak v globinah duše smo vendarle mehke dušice, ja, in ožela robčke. Na vlaku sem nadaljeval z avtodemontažo. Če si oddepiliram sofisticirano navlako, sem potegnil črto, ostane nepretresljivo jak pusi. To ni bilo dobro za samozavest. Sem se znašel v krizi seksualnih srednjih let, mislim, glede na moj tempo? Ah ne, potreboval sem ljubezni. Ljubezen je šla za vekomaj v grob z Raffaello Giordano. V rokavu sem imel še rezervni rešilni splav, tisti, ki pravi, da je ljubezen vse, vsak trenutek življenja, če ga živiš s pozornostjo, ki si ga zasluži. In isto velja za ljudi. Ampak človek se prenaje tudi najslajše pogače. Kar je preveč, je odveč. OK, torej počitek, vzdržnost. Tu sva si prišla z Džonijem v opreko, ki je bil odločen, da se Ciklon C suša nikoli več ne ponovi. Kompromis je bil, da bo poslej življenje malo bolj umirjeno, malo bolj urejeno in brez cinizma prosim. Spet sem se začel ukvarjati z umetnostjo in se celo vpisal na fakulteto, smer romanski jeziki. A glej ga šmenta, ko je bilo treba dvigniti permesso di soggiorno - do takrat je bil moj status bolj po domače urejen - je odgovorni tenente ali kaj že skomignil z rameni, da iz te moke ne bo panina, ker da o mojem vedenju obstajajo določeni zaznamki v kompjuterju. Torej sem se moral uradno izseliti, čeprav se nisem nikoli uradno priselil. Na italijanski meji smo družno ožigosali nek cegelc, en izvod meni, en izvod vam, ki sem ga tenenteju z dolžnimi pozdravi poslal iz Kopra in evo mene spet v Benetkah. Zgodilo se ni nič - preložili smo nekaj papirjev, zafračkali čas, znamke in kuverto in zadeli v samo bistvo vsake moderne države. Na Berlitzovi šoli sem poučeval srbohrvaščino revanšistično nastrojene optantke, sicer pa sem se infiltriral v malo bolj fino družbo. Spoznal sem Fiorello, ki je bila nelegalna, a legitimna ljubica ambicioznega politika de Michelisa, ki ga bo zgodovina pomnila predvsem po švaleraški grivi, mizernem okusu za ženske in preuranjenem priznanju R Slovenije za samostojno državo. Mater, koliko mi temu človeku dolgujemo. Fiorella je bila modna kreatorka, ki se je odločila, da mimogrede pohopsa še filmsko umetnost. In ker ni poznala ustreznejših kadrov, sem bil za začetek dober kar jaz. Pumpala me je z videospotom Thriller, popevkarja Majkl Varikina Džeksona, meni pa je bil bolj pri srcu avantgardni filmar Stan Brakhage, ki je zaradi svoje dejavnosti leta 2003 umrl od raka na mehurju in je dosegel nesmrtnost kot lik Stan v legendarni risanki South Park. Projekta sva se lotila od zadaj: čeprav še ni bilo jasno, kaj sploh potrebujemo, je bila točka A na tu-du listi nakup opreme, profesionalne kot se zagre. Firella je iz sumljivih virov kanalizirala gotovino, katere nemajhen del je s pomočjo raznih trikov obtičal v mojih hlačah. Pa tudi sicer, med potjo od prodajalcev do Fiorellinega hangarja, je stalno nekaj padalo s kamiona. Madona so šlampasti ti Italijani. Potem je nastal scenarij, ki je zahteval šest lepih žensk. Vsaj lepših od Fiorelle. Umetnik je združil nekoristno s prijetnim in se lastnonožno podal v lov za Lepoto. Iskal sem jo na domačem naslovu - v beznicah in špelunkah mesta Benetk. Tako sem spoznal Cosimo von Bonin. Pravzaprav sem se je spomnil. Nekoč me je čisto mimogrede pobarala, če vem za kakšno priložnostno delo in mi pustila telefonsko številko. Sestala sva se v baru Dall' grasso schifoso, kot se je pajzlju reklo v ljudski govorici. Goreče sem ji razlagal stvari, ki že zdavnaj niso imele ama nobene zveze z našim hipotetičnim projektom. Odsotno je kimala, me slednjič pogledala naravnost v oči in rekla, da bi rada fukala, v kaki stranski uličici, ta trenutek. Zadržal sem padajočo čeljust, hm, saj se ne mudi tako strašno. Direttissimo sva se odpeljala na Lido. Legel sem se na njeno veliko, mehko telo in krepnil. Kar splahnel sem na njej. Ups, to je nezaželjeno. Naslednjega dne, ko sva se z vaporettom vozila nazaj v mesto, je prekinila mučno tišino s pikantno sago o gondoljerju, ki jo je v Giardinettih fukal, kot bi veslal celo noč, do žuljev in krvi in dodala veš kaj, pozabiva tole, hm, anekdoto, in ostaniva prijatelja, okej? Ja, okej, kaj sem pa hotel. Zavrnitev je seveda imela za posledico, da sem se navezal, takorekoč zaljubil. Resno sem se potrudil, je bilo tudi nujno, če sem hotel Cosimo spet pridobiti na svojo stran. V tem sem bil maček, namreč v motiviranju ljudi, da naredijo tisto, kar se meni zdi fino. Cosima je padla, čeprav ne na način, ki bi kakorkoli direktno impliciral moje zasluge. Nekega dne, ko sem bil ravno na obisku, je pozvonila na vrata mojih staršev. Naslov je izbrskala tako, da je s svojim endurotom enostavno prihrumela v Koper in ljudi začela spraševati, kje da stanuje Bajrami. Ženska impulza, svaka čast. Kako se je končala zgodba s Fiorello? Ma ko jebe ošminkano papigo. Cosima von Bonin je bila Kenijka, mislim rojena v Mombasi podjetnim von staršem, ki so hiteli stiskati zadnje kaplje iz kolonialne limone, dokler ni Jomo Kenyatta leta 1963 razglasil neodvisnost in, da ljudi ne bi fršlog od preveč dobrega naenkrat, uvedel demokraturo. Skratka Cosima je Kenije videla bolj malo, saj so jo starši evakuirali, ko je bila stara nepolna tri leta, ampak jaz sem jo vseeno klical kar Zumba. Trikrat, potem je pošizila, da sem rasist in da naj takoj neham. Ti bom dal jaz rasista, blond Afričanka, sem si mislil in navalil z argumentom, da če jo tako imenujem jaz, njen prvi zaveznik, jemljem njenim pravim nasprotnikom nacijem veter iz jader. Če ji rečem Zumba ali pa pedrom peder, potem nacijem preostane edino: Heil spoštovana afroevropejka, plemenitih arijskih korenin... in kakor bodo dali besedo afroevropejka v usta, ne bodo več naciji, kapiš? Nisem je omajal - saj res ni bila neka huda logika - pa sem predlagal kompromisno rešitev Mau Mau. Neposrečeno. Tako sva pač eliminirala zimo in ohranila Ko. Ko vam rata vroče v život.