Pokazalo se je, da je zveza, ki naj bi mi odprla vsa vrata, katoliški župnik in da naj bi v tem srcu hindujske Indije stanovala v župnišču. »Ampak Prabho, jaz sem vendar prepričana ateistka, ne morem stanovati pri župniku, saj se še prekrižati ne znam,« sem bila skeptična. »Ah, pa kaj, father je 'naš človek', vere ne bo niti omenil.« In res je bilo tako.Pa naj bo, čajni nasadi torej, do njih pa devetnajst ur avtobusne vožnje. Ko se po urah in urah riževih polj in nasadov sladkornega trsa cesta začne vzpenjati, človek pozabi tegobe vožnje z ultra de luxe (tako piše na vozovnici) avtobusom. In pokaže se, da ima Prabhakar prav. Gozd, kolikor ga je ostalo, je tako neverjeten, da pritegne za naravo še tako nezainteresiranega mestnega prebivalca. Gosto zeleno tkanje tu in tam prebijajo stara drevesa, visoka 50 metrov ali več, rastje, potreseno s cvetovi v barvah, vrednih fovistov, se menjava z grmovjem vseh odtenkov zelene – in čez vse kakor strgane ribiške mreže visijo ovijalke. In kot da vse to še ne bi bilo zadosti, ob cesti velike opičje družine potnikom kažejo, kako poteka jutranji del njihovega vsakdanjika. Boj na čajnem trguKo je avtobus pripeljal na višino 1700 metrov, se je soteska odprla in prikazala so se velikanska valovita območja s čajnimi nasadi, ki so se raztezala skoraj do Ootyja (2239 m). Še malo više in naprej pa spet džungla z, tako pravijo, divjimi sloni, tigri (leta 2007 jih je bilo v državi Tamil Nadu še 76), bivoli, medvedi.Indija je največja proizvajalka (826,17 milijona kilogramov na leto) in porabnica čaja (732,35 milijona kilogramov na leto) na svetu. Poleg vojske in železnice je čajna industrija v Indiji tretji največji delodajalec. Zaposluje 1,1 milijona rednih delavcev, med njimi je 51 odstotkov žensk. Na vsakega zaposlenega, pravijo, je treba prišteti vsaj še deset ljudi, ki so od njega življenjsko odvisni: čajna industrija je za indijsko prebivalstvo zares pomembna. In vendar je proizvodnja čaja v Indiji, tako na severu, ki proizvede 80 odstotkov čaja, kot na jugu, v krizi že od leta 1999. Mnogi lastniki plantaž so bili prisiljeni opustiti dejavnost, mali lastniki se bojujejo za obstanek, delavce odpuščajo, delovne razmere na plantažah se slabšajo. Zmanjšala sta se tako proizvodnja čaja kakor izvoz in Indija je zdrsnila na četrto mesto na čajnem svetovnem trgu, za Kenijo, Šrilanko in Kitajsko. Številke za leto 2007 so znane: izvoz indijskega čaja se je po uradnih podatkih Tea Board of India (ministrstva za čaj) po letu 2006, ko so izvozili 218 milijonov kilogramov, lani zmanjšal za 38 milijonov kilogramov. Razlogi za krizo so raznovrstni, pravijo indijski uradni viri: cena je padla, ker je na svetovnem trgu ponudba večja od povpraševanja, zmanjšal se je izvoz, domača poraba stagnira, slaba kakovost, visoki proizvodni stroški, slaba produktivnost. Kljub splošni krizi pa se je proizvodnja biološko pridelanega čaja (organic tea) povečala za 100 odstotkov in 75 odstotkov vse »bio« proizvodnje izvozijo v Nemčijo, Anglijo, Francijo, Združene države in celo na Japonsko.»Slišim, da proizvodnja in izvoz čaja, še zlasti južnoindijskega, upadata,« poskusim spodbuditi k besedi D'Souza (južni Indijci nimajo priimkov, samo imena), prijaznega, a bolj molčečega upravnika male tovarne čaja (vsi, ki so govorili o čaju, so dovolili objavo vseh informacij, le imen obratov, za katere delajo, ne, ker se bojijo odziva lastnikov). »Že res, ampak za to so objektivni vzroki. Cena je padla predvsem zaradi prevelike svetovne proizvodnje in premajhne porabe, kar nas je močno prizadelo. Odpadli so tudi naši nekoč največji trgi: čaj smo prodajali v Irak, ki zdaj ni plačilno sposoben, pa v Pakistan in Afganistan, kamor se nam zaradi nizke cene, ki jo ponujajo za odkup, ne splača več prodajati. Zelo nas je prizadela tudi izguba ruskega trga po razpadu ZSSR. Rusi so imeli namreč radi cenen, vendar 'močan' črni čaj, torej prav našega, južnoindijskega,« je prenesel odgovornost za upad na svetovne politične razmere. »Pakistan, pa ne samo Pakistan, je pripravljen plačati za kilogram črnega granuliranega čaja samo 40 do 45 rupij. Zakaj bi torej izvažali v Pakistan, če lahko doma brez prevoznih in drugih stroškov prodamo čaj za 44 rupij za kilogram?« »Kako pa, da Kenija tako dobro izvaža na ta območja?« sprašujem naprej.»Trenutno je Kenija precej v slabi koži,« reče (sem v njegovem glasu zaznala rahlo privoščljivost?), »zaradi političnih nemirov sta produkcija in izvoz zastala in slišal sem, da bo Indija izkoristila situacijo,« mi odgovori, potem pa omeni še cenejšo delovno silo.»In kako se vi konkretno znajdete v krizi?« vprašam. »Mi nismo v krizi, še vedno dobro prodajamo. In to na veliko, domačim posrednikom, ki potem prodajajo naprej, domačim znamkam in tujim. Slišal sem, da Lipton kupuje naše granule in jih meša med svoje in prodaja pod svojim imenom. Letošnja januarska cena za CTC (crush, tear, curl) je 44 rupij (57 rupij je 1 evro), za orange pekoe pa 80 rupij.« D'Souza se pohvali, da njihovi delavci dobijo na dan 80 rupij in da so enkrat na leto udeleženi pri dobičku, da imajo v skladu s Plantation Labour Act (zakon o plantažnih delavcih) medicinsko oskrbo in brezplačno šolanje za otroke. Njihovi morda res, kaj pa drugi?Ko bova stara šestdeset let, bova morala iz hišeV Indiji so leta 1951 sprejeli Plantation Labour Act, ki zelo natančno določa obveznosti, ki jih imajo delodajalci do delavcev na plantažah. Po črki zakona mora vsaka večja plantaža oziroma čajna proizvodna enota imeti bolnišnico ali ambulanto z osebjem vred. Zakon jih je zavezoval tudi k šolanju otrok vseh delavcev in delavk, vendar je to obveznost prevzela država. Poleg mezd zakon omogoča stalnim delavcem še en brezplačni obrok na dan in stanovanje, 48-urni delovni teden, en dan plačanega počitka na 20 delovnih dni in še marsikaj. Zaradi teh stroškov, pravijo plantažniki, ne morejo več plačevati niti mezd. Pa je res tako? Zakoni so namreč lepi na papirju, življenje pa pogosto teče mimo njih.Arasarativam (58 let) in Parvati (52 let) živita v taki »plantažni hiši«, ki ima dva prostora, sobo in kuhinjo. Hiša je mrzla in temna, saj v njej gori ena sama žarnica, voda je pred hišo, za celo naselje ena pipa, še tistega enega plastičnega stola, ki je navadno v vsaki indijski hiši, nimata, posadita me na posteljo, onadva stojita. Čajne lističe nabirata že 32 oziroma 40 let, in sicer za zasebnega plantažnika. Ona dlje, začela je pri 12 letih (pozneje so v skladu zakonom o plantažnih delavcih začetek otroškega dela v čajnih nasadih prestavili na 14 let). Najprej vprašam glede zdravstvene oskrbe. »Če smo bolni, dobimo zdravila zastonj, pozneje pa nam te stroške odtrgajo od zaslužka,« se v zadregi nasmehne Parvati, kakor da ne verjame, da ji bom verjela. Kaj pa zdravnik? »Zdravnika ni, včasih je v ambulanti medicinska sestra, ki zdravila enkrat ima, drugič ne.« Ker čajnih lističev ne trgata, pač pa režeta z velikimi in težkimi, posebej za rezanje čaja narejenimi škarjami, imata hudo poškodovane komolčne in ramenske sklepe. Koliko dni v tednu delata? »Štiri dni, šestnajst na mesec. Več ne moreva, ker delava s škarjami in imava roke popolnoma uničene, pa stara sva že.«Sta plačana za dneve počitka? »Ne, ker ne delava 20 dni zapored, nisva upravičena do plačanega 21. dneva počitka.« V nasad odideta ob osmih zjutraj in se vrneta domov ob pol šestih. V visoki sezoni narežeta 80 do 100 kilogramov listja na dan, v nizki (ko je količina manjša, kakovost pa boljša) pa od 40 do 60 kilogramov. Za en dan dela dobita 77,7 rupije (1,36 evra). Pravita, da so mezde za tako težko delo prenizke. Po njunem bi bilo 100 rupij na dan (1,75 evra) pravično (!) plačilo. Ko bosta dopolnila 60 let, v skladu z zakonom ne bosta mogla več delati kot nabiralca čaja, lastnik plantaže pa jima je dolžan dati odpravnino, pričakujeta 50.000 rupij. Končno razveseljiva novica, si rečem, saj vsota za indijske razmere ni tako majhna. Kaj bosta naredila z denarjem? »Nič, ker ga ne bova niti videla. Imava dve hčeri in sina. Da sva poročila eno hčer, sva vzela posojilo, za jamščino pa dala mojo odpravnino,« pravi Arasaratinam. »Banka nama ni hotela dati posojila, odpravnina zanje ni pravo jamstvo. Posojilo nama je dal zasebnik, ki pa zahteva 10-odstotne obresti. Zasebniki imajo namreč radi take, kot smo mi, ki imamo samo še nekaj let do odpravnine.« Pa ženina odpravnina? »Nanjo sva vzela pred dvema mescema še eno posojilo, pri istem zasebniku, za enake obresti. Rada bi, da bi se sin šolal, da bi postal učitelj. Vse sva pripravljena storiti za to.«Kaj pa tretja hči, ki se je izučila za šiviljo, vendar je brezposelna? »Zanjo ne moreva zbrati dote, kako bo s poroko, ne veva. Slabo kaže.« Spomnim ju na to, da imata vsaj stanovanje zastonj. »Ja, ko bova stara šestdeset let in bova nehala delati zanje (z glavo pokaže nekam gor), bova morala iz hiše.« Povesta, da še ne vesta, kam bosta šla. »Če bo sin medtem doštudiral in se poročil, bova šla k njemu. Poskusila bova delati in nekaj zaslužiti, mogoče v zelenjavnih nasadih.« Kaj pa sindikati, saj jih imate? Tu sta oba odločna: »Sindikati se ne ukvarjajo z nami, lastniki jih plačujejo, da so tiho.« Obresti na kredita, ki sta ju najela, so tako visoke, da ni jasno, kako jih bosta odplačevala. Pravita, da zaupata v boga.»Vidiš, zato so Indijci tako verni,« se zasmeje moj prevajalec, domačin. Po njegovem je to zgodba, ki jo živi 80 odstotkov družin tod okoli, 10 odstotkom gre malo bolje, zato ker so po tej čajni hierarhiji zlezli malo više, denimo do službe nadzornika v nasadih, 10 odstotkom pa zato, ker imajo košček zemlje ali pa je kdo v družini zaposlen v državni službi, na železnici na primer. Samo da bi se otroci šolaliSubha (26 let) dela kot nabiralka čaja na večji državni plantaži. Videti je zadovoljna z življenjem. »Na dan dobim 77,7 rupije, tudi če naberem kdaj manj kakor 22 kilogramov, če pa naberem več, dobim za vsak dodatni kilogram 20 pajsov (1 rupija je 100 pajsov).« Ali lahko kaj prihrani? »Ja, seveda, zbiram denar, da bom sina in hčer šolala. Poglej, tamle sta, v jaslih. Onadva že ne bosta nabirala čaja.« Torej je plantaža za nabiralke čaja vendarle organizirala jasli? »Jasno,« se nasmeje, »drugače ne bi šla nobena delat na plantaže. Bojijo se, da nas ne bo na delo. Brez nas ne morejo nič, a ne? Pred nekaj leti so bile demonstracije, zdaj je mirno, ampak povem ti, zastonj ne bomo delali. Si videla, v kakšnih hišah živijo...Kdo?« vprašam. »Ja, oni,« pokaže nekam z glavo. Domnevam, da misli direktorje, upravnike, lastnike. Okoli nje je skupina žensk, ki odločno prikimavajo. Pokažejo kartice, na katere jim vsak dan vpišejo, koliko so nabrale. Čaj merijo z elektronskimi tehtnicami, ki takoj preračunavajo težo nabranih lističev v mezde. Glede kakovosti tudi ta tovarna očitno ni izbirčna, saj ženske nabirajo več kakor »dva lističa in popek«, kar je standard za kakovosten čaj. Preden culo odnesejo na tehtanje, natrgano malo preberejo in najdaljše vejice odstranijo, to je pa tudi vse. Na vprašanje o plačanem počitku pritrdijo, da ga imajo vsak enaindvajseti dan – seveda, če delajo nepretrgoma dvajset dni. Bo Subha poslala otroka v šolo na plantaži? »Ja, kam pa, čeprav trenutno v njej ni pouka; učitelj se ukvarja z drugimi rečmi. Daje tudi privatne ure. Če hočeš, da otrok kaj zna, mora na privatne ure.«Vse po vrsti ženske povedo, da je delo naporno, da stojijo na vročem soncu, da jih bolijo križ in noge in da za nič na svetu ne bi hotele, da bi njihovi otroci delali na plantažah. Rade bi, da bi se izučili za krojače, šivilje, mehanike. Ali celo študirali v mestu, tako pravijo.Yagappan (65 let) je upokojeni avtobusni kontrolor in ima en aker (4046 kvadratnih metrov) veliko plantažo čaja. Je eden izmed 50.000 malih lastnikov, ki so posebnost Nilgiri Hills in južne Indije nasploh – skupaj imajo 75.000 akrov (30.000 hektarjev) čajnih nasadov in po mnenju nekaterih uničujejo čajno industrijo, saj zaradi nižjih proizvodnih stroškov nižajo odkupno ceno zelenih lističev. Nasad je Yagappan podedoval. Čajne lističe zanj trgajo štiri ženske, po en dan na vsaka dva tedna. Na mesec naberejo 800 kilogramov listov. Izračun pokaže, da Yagappan dobi od tovarne, ki ji prodaja zelene liste (pravi, da le »popek in dva lista«, torej za kakovostni čaj) po 8 rupij za kilogram, 6400 rupij na mesec ali 76.800 rupij na leto. Ko od tega odšteje stroške (mezde nabiralk, gnojenje, obrezovanje, odstranjevanje plevela itn.), ki, tako pravi, znašajo 14.000 rupij na leto, ima s čajem 62.800 rupij (približno 1100 evrov) čistega dobička. Vprašam, ali je slišal za program, s katerim si država prizadeva pomagati pridelovalcem, da bi obnovili stare, izčrpane nasade. »Slišal, slišal, ampak to so posojila, jaz pa se nočem zaplesti v nobeno posojilo. Moj nasad ima malo manj kakor sto let,« ponosno pravi. Zdi se mi, da ne slišim dobro, a ponovi številko. »Naš čaj je dober tudi s tako starih grmov. Le 'kitajsko sorto' (china variety) je treba zamenjati po 50 letih.« – Kaj bi k temu rekli strokovnjaki?Yagappan ima udobno hišo (televizor, hladilnik), v njej pa ženo in tri hčere. Eno je »dobro« poročil, kar veliko doto je dal, pravi, zdaj je gospodinja, druga študira za modno oblikovalko, tretja pa biologijo v Coimbatoru, najbližjem velemestu. Žal mu je, da ni študirala tudi prva.»Ženske,« pravi, »morajo študirati, da so pametne in da imajo kaj besede.« Nasada ne more prodati, ker ga je podedoval, v družini je že sto let, torej mora nadaljevati tradicijo. »Pa še vsaka rupija prav pride, ker hčeri študirata, moja pokojnina pa je skromna.«Šola pa, če hočeš, da je kaj prida, ni zastonj. Razlike med državnimi in zasebnimi so velikanske. Krishnan, sodnik in popoldne lokalni pek, ki prodaja kruh tudi nabiralkam čaja, je sina poslal v zasebno šolo, plačal je vpisnino, zdaj vsako leto plačuje še šolnino, pa uniformo, izlete, športne pripomočke. Zbira denar, da bo sinu kupil računalnik. Kumar, ki je pravkar dopolnil 12 let, govori odlično angleščino, zraven pa še nekaj indijskih jezikov, hindi, tamilščino in malajalamščino, ker sta starša iz Kerale. Nedvomno se bo naučil še kakšnega. Je živa enciklopedija, ve vse o indijskem izvozu riža in čaja, o nasičenih in nenasičenih maščobah, Evropi, obvlada računalnik (v šoli jih imajo 64), vse google, yahooje, igrice. Državna šola v manjšem naselju v srcu južnoindijskih plantaž stoji na župnijski zemlji, zgrajena je z denarjem, ki ga je dal Tea Board (zvezno kmetijsko ministrstvo za čaj), učitelje plačuje država. Neverjetna kombinacija! Otrok je 800, prihajajo iz najrevnejših družin – matere so nabiralke čaja, očetje pomožni delavci v nasadih itn. –, učiteljev in drugega osebja je 44. Otroci, enako stari kakor Kumar, znajo komaj kakšno besedico angleško. Ljudje, ki so delali raziskave o kakovosti šolskega pouka, pravijo, da ni redko, da otroci po koncu obveznega šolanja v državnih šolah ne znajo niti tekoče brati niti pisati.Videla sem šolo, v kateri ni otrok, ker morajo delati, in šolo, kjer je dosti otrok, pa nobenega učitelja, ker je šel »po opravkih« in ga že dva meseca niso videli. Menda so tudi šole, kjer stavbe ni več ali pa je nikoli ni bilo. V prejšnjem primeru nič ne manjka: šola stoji, otroci v glavnem hodijo k pouku, pa čeprav se ne naučijo kdo ve koliko, učitelji pa – učitelji že dva meseca niso dobili plače. Koliko časa bodo še vztrajali? Ali tem otrokom res ne bo treba delati v čajnih nasadih?Rešitev: biološka pridelava in zeleni čajNajprej mi noče povedati niti svojega imena, potem se malo omeči, ko povem, od kod prihajam. Tiste velikokrat izrečene besede »very small country« in zlasti »only 2 million people« ga spravijo v dobro voljo, pa še precej majhna možnost je, da bi ljudje pri UPASI (United Planters Association of South India) prebrali, kaj mi je povedal: »Res je, izgubili smo nekaj velikih trgov, no, ne čisto izgubili, zmanjšali smo prodajo. Na te trge smo prodajali velike količine poceni čaja. Zdaj so nas v cenenosti prehiteli drugi, Kenijci, Kitajci. Z njimi ne moremo tekmovati. Naši proizvodni stroški so previsoki. Mezde, ki jih mi plačujemo, so previsoke, da bi jim lahko konkurirali.« Ko rečem, da se njemu zdijo previsoke, tistim, ki delajo na plantažah, pa prenizke, odgovori: »Že mogoče, ampak v Afriki delajo za pol manj.« Kje je potem po njegovem rešitev? »Zmanjšati proizvodnjo cenenega čaja na količino, ki jo prodamo doma, in se preusmeriti na kakovostni čaj za izvoz. Zadnje čase je uspešnica zeleni čaj. Seveda take preusmeritve mali proizvajalci ne zmorejo, ker nimajo zagonskega kapitala, veliki pa lahko. Evropa in Amerika sta velika trga, ki hočeta dober čaj, tudi najboljšega. Tak čaj na mednarodnih dražbah dosega ceno 600 do 1200 dolarjev in celo več,« pripoveduje, »in naš čaj bi bil lahko prav tak. Naša tovarna je med največjimi proizvajalci biološko pridelanega čaja, biološki čaj pridelujemo na 300 hektarjih.« Ushammin predlog za sladko življenje Ko omenim, da preusmeritev na manjšo in kakovostnejšo pridelavo pomeni odpuščanje delavcev, se strinja, vendar pravi: »Tisti, ki novih trendov ne zmorejo, se morajo preusmeriti. Saj to se že dogaja, zadnje čase jih je kar nekaj opustilo proizvodnjo čaja. Videli ste, da tod gojijo na velikih površinah krompir in zelenjavo, ki jih prodajajo po državi in zunaj, velemesta, recimo Mumbai, so velik kupec. Država mora poskrbeti, da se bodo preusmerili tudi delavci.« Za zdaj se dogaja samo to, da lastniki plantaž in tovarn čaja vse manj spoštujejo pravice delavk in delavcev, ki jim jih zagotavlja Plantation Labour Act, in da tej »delavski aristokraciji« (mezde druge najete delovne sile v kmetijstvu so v povprečju še nižje, okoli 40 rupij na dan) grozi, da bo prišla s slabega na slabše. Ni čudno, da se ljudje (tudi) nerazumno zadolžujejo, da bi se njihovi otroci lahko šolali in odšli, če je le mogoče v mesto. Pa bodo metropole imele dovolj delovnih mest za vse te množice? Če sodimo po sovražnostih, ki jih zadnje čase doživljajo prišleki, slabo kaže. Tekma za delo je ena najbolj krutih. In ko gre za preživetje, proletarska solidarnost odpove. »Daj, no daj, kaj ti pišeš o nas. Ti tvojim rajši povej, kakšen čaj zares pijemo mi, Indijci. Napiši jim, da ga bodo lahko skuhali še oni,« je govorila Ushamma, medtem ko je varila svoj čaj. Naj bo, Usha, recept za tvoj masala chai, kakršnega pijejo »pravi« Indijci: v lonček zlij pol kozarca mleka in pol kozarca vode, v to vrži (vsaj) dve zvrhani žlički sladkorja, dodaj žlico čajnega prahu (granule, bi rekli v tovarnah čaja) in po okusu zmlete dišave (vanilija, cimet, nageljnove žbice, muškatni orešček, kardamom, ingver...); mešanica naj počasi vre slabih 5 minut, vzhajati mora (seveda) trikrat. Potem pijačo pretoči v kovinski kozarec, vzemi še kovinsko skledico in čaj nekajkrat elegantno pretoči iz ene posode v drugo, da se ohladi in dobi lepo peno.Ushamma dela vsak dan, tudi v nedeljo, od devetih zjutraj do šestih popoldne kot gospodinjska pomočnica pri premožni gudžaratski družini. Na mesec zasluži 700 rupij (12,3 evra). V svoji 16-članski družini je edina, ki ima redni zaslužek. Vsaj njen čaj mora biti sladek.okazalo se je, da je zveza, ki naj bi mi odprla vsa vrata, katoliški župnik in da naj bi v tem srcu hindujske Indije stanovala v župnišču. »Ampak Prabho, jaz sem vendar prepričana ateistka, ne morem stanovati pri župniku, saj se še prekrižati ne znam,« sem bila skeptična. »Ah, pa kaj, father je 'naš človek', vere ne bo niti omenil.« In res je bilo tako.