Urbanistična in arhitekturna stroka te dni doživljata največje aktivnosti, pa tudi odmev. Razstave se vrstijo kot po tekočem traku, konec je natečaja mestne občine Ljubljana za ureditev podzemnih parkirišč pod Tržnico, Mesarskega mostu, Petkovškovega nabrežja, Mahrove hiše in Krekovega trga, mlada generacija arhitektov ob razstavi razpravlja o urbanističnem načrtovanju mesta v 20. stoletju in o načrtih za ureditve javnega prostora … Uradni ljubljanski mestni arhitekt Janez Koželj si od besa puli lase, saj je nadzorni svet Slovenskih železnic odobril prodajo 17,4-odstotnega deleža v projektu javno-zasebnega partnerstva v Ljubljani družbi TriGranit, župan postavlja kot absolutni pogoj gradnje Emonike poglobitev železnice. UKL 2 se vse bolj kaže kot slaba arhitektura, Šumi se nenehno spreminja, v Rog se zatekajo narkomani, vzpenjača je povsem nerentabilna, Grad sameva in nima ne privlačnih in dokončno urejenih prostorov ne atraktivnega programa. Projekt Kolizej ne napreduje, razvpita Čopova devetka stoji in čaka, podobno »hotelček« na Nazorjevi, obnova in dozidava Opere potekata brez sposobnega voditelja projekta, tako da je arhitekt, ki se je naloge sprva veselil, danes vse bolj žalosten … Kot kaže, je urbanistično-arhitekturni kaos v mestu skorajda že popoln. Stvari so še veliko bolj žalostne spričo tako banalnega in v zreli politiki nedopustnega dejstva, da predsednik vlade in župan prestolnice tako rekoč ne komunicirata, pri čemer je onih nekaj čez petdeset milijonov evrov, ki jih je vlada odvzela mestu, pravzaprav kaplja v morje v primerjavi z vrednostjo nujno potrebnih projektov, tako za državo kot mesto. Država in mesto se pokrivata; enega brez drugega ni, zato je prvi pogoj dnevna komunikacija Janše in Jankovića, zatem MOL in vlade z vsemi resornimi ministri. Kako si moreta vlada in mesto dovoliti, da neznani tujec TriGranit šari po mestu na račun nespameti ljudi, ki se sicer imajo (in po politični funkciji tudi so) za cvet naroda? Kako je mogoče, da sleherni občan vidi in presoja, kako se stvari ne dogajajo tako, kot bi se v politično, gospodarsko in kulturno razviti družbi morale? In še bi se lahko spraševali! Razstava nagrajenih projektov v Mestni hiši je pokazala, da je interes stroke, pa tudi javnosti, velik. Sistem podzemnih parkirnih hiš za 700 avtomobilov pod Tržnico se zdi bolj prepričljiv kot protesti civilne družbe proti njej. Skupaj s prenovo Mahrove hiše z novim prizidkom in ureditvijo trgov in ulic v okolici naj bi rešil problem pokrite tržnice, ki se bo morala preseliti iz stavbe semenišča. Mesarski most kar najmanj vpadljivo posega v Plečnikovo arhitekturo, ureditev Petkovškovega nabrežja z ukinitvijo parkirišč in novimi tržnimi površinami pa kaže na pridobitev kakovostnega dela mesta nasproti tržnice. Poljanski nasip bo s sredstvi podjetnika Jožeta Anderliča kmalu dokončan, njegove Ville Urbane odprte, manjkajo še klopce na pločniku ob Ljubljanici in most za pešce s Poljan na Trubarjevo … Boris Podrecca je že izdelal načrt in župan obljublja, da bo še letos postavljen, tako kot Mesarski most. A to je v nekem smislu še vedno le kozmetika v primerjavi z Emoniko. Projekt pod geslom Naslednja postaja: Prihodnost je treba zaustaviti, ker ne rešuje nobenih problemov, zaradi katerih je sploh nastal. Stroka, zlasti neinstitucionalna, se je na srečo morda še pravočasno oglasila tako močno, da bodo odgovorni sprevideli, da tako ne gre. Emonika ni v funkciji dokončne rešitve prometa; mestnega, primestnega, državnega in mednarodnega, z vrhuncem v že kdo ve koliko let razglašanih prometnih evropskih koridorjih. Javno-zasebno partnerstvo se tu kaže zgolj kot fraza in izgovor za bogatenje tuje družbe.