Nihče ni popoln. Tudi poslanci ne. Ti morda še najmanj, čeprav mnogi vidijo v njih tako rekoč cvet naroda. Saj jih vendar voli ljudstvo, ki že ve, komu zaupati oblast in posredno upravljanje države. Se lahko ljudstvo zmoti? Nasede brezmadežnemu angelskemu obrazu na televiziji, močnim in spretnim besedam, ki jih ta prijazno izgovarja, verjame sladkim obljubam o boljšem življenju, ki da bo prišlo le, če bo on izvoljenec ljudstva? Seveda se lahko. Vendar ga lahko ljudstvo tudi zamenja. Čez štiri leta. Ali čez osem let. A to se zgodi precej redko. Poslanec se mora svojim volilcem res zelo zelo zameriti, da ga ti na novih volitvah skenslajo. Tudi če do tega pride, ima, kot recimo Ivo Hvalica, še vedno možnost zamenjati domicilni volilni okoliš s takim, kjer bi izvolili kogar koli, samo da je kandidat naše stranke. Pogosteje se dogaja, da se mu odpove stranka in ga ne uvrsti več na svoje kandidatne liste. Kar se je tudi zgodilo Ivu Hvalici. Uspeti kot samostojni poslanec, torej brez pomoči stranke, je pri nas več kot utopija. Zato ne drži, da ljudstvo izvoli najboljše. V resnici bolj izvolijo stranke, ki jim kandidate predstavijo za najboljše. Vsakokratno poslansko moštvo torej ni nekakšno povprečje dobrega milijona ljudi, ki se jim še ljubi na volišča? Vseeno so poslanci samo ljudje z dobrimi in slabimi lastnostmi. Težava je seveda v tem, da predvsem slednje, recimo nečimrnost, samozaverovanost vase in le v svoj prav, drobnajkarstvo ter zamerljivost in še bi jih lahko naštevali, po vstopu v politiko začnejo dojemati kot nesebično državotvorno držo.