Ko sva prišla iz trgovine (kupil nisem ničesar, ampak to ga ni čisto nič prizadelo), sva se znova vrnila na pot tistih dolgih senčnih ulic, ki so mi postale domače. Sledil sem mu po posušeni zemlji prašnega pločnika, s pogledom sem zataval po starih pročeljih, sivih in drobljivih zidovih, kjer so slogani, izginuli v času, še vedno ostali delno berljivi, čeprav pomena ni bilo mogoče uganiti. Ograja zgradbe je bila odprta, šola ali poštni urad, stari moški v platnenem suknjiču je sedel v senci pod majhnim zamreženim oknom, na glavi je imel slamnik. Šla sva vzdolž debelega obzidja, izza katerega so kukali pobarvani strešniki nepomembnega svetišča, kot da bi bil zunaj sveta. Džang Xiangdži je šel pred mano do blagajne, da bi kupil vstopnici, in vstopila sva v tempelj, sprehajala sva se po kompleksu notranjih dvorišč in tihih, osamljenih vrtov, kjer je vladalo ozračje zbranosti. Usedel sem se na zaobljen rob kamnitega bazena, v katerem je morala svoj čas biti voda in so cveteli lotosovi cvetovi na pecljih, toda tedaj je bil prazen, kamen gol in siv, potemnjen, kot da bi se posušil pod vročim soncem. Na tistem zapuščenem dvorišču sva bila sama, ločevalo naju je kakšnih dvajset metrov. Ni bilo niti enega kotička sence, niti najmanjšega vetra, samo razbeljeno sonce, težko in navpično, nevidno v vseobsegajoči beli svetlobi neba. Kamnite želve so negibno sedele na dvorišču, minerali različnih oblik in glave plazilcev so se bleščali v peči. Zdelo se je, da se je čas ustavil, da ni več tekel, ampak da je okamnel na mestu, nepremičen, v skoraj vidnem izžarevanju vročine.