Za zadnje razburjanje javnosti je poskrbel nekdanji beograjski nadškof Franc Perko, ki se je med drugim zavzel tudi za ponovitev procesa sojenja medvojnemu škofu Rožmanu, ki so ga po vojni obsodili kolaboracije. Medvojna vloga RKC je seveda v Sloveniji precej sporna. Dejstvo je, da je cerkev ustanova, ki je seveda v veliki meri centralizirana, da je duhovščina v glavnem podrejena vatikanski kuriji in da se njihova aktualna politika podreja direktivam Vatikana, zato je seveda potrebno vlogo neke posebne škofije ocenjevati v odnosu do njihove vatikanske matice. Dosti je bilo napisanega o medvojnem papežu Piju XII., predvsem o njegovem molku ob holokavstu, pa recimo o njegovem molku v zvezi z ustaškimi zločini na Hrvaškem, pri katerih je celo sodelovala hrvaška duhovščina, redkokdaj pa smo pomislili na to, da je pragmatizem uradne katoliške cerkve pač bil nekakšna smola za prenekatero škofijo, ki je bila takrat del okupirane Evrope. Nikakor bi ne mogli tajiti, da se je katoliška cerkev v odnosu do okupatorjev obnašala složno, predvsem zato, ker so znane številne zgodbe o internaciji takratne duhovščine, še posebej pa zadevo otežuje dejstvo, da je bila v povojnem obdobju duhovščina na naših tleh vsevprek v nemilosti, kar je dejstvo. Toda ne smemo pozabiti, da je bila takratna uradna doktrina RKC v okupiranih deželah predvsem pragmatično zavezništvo z okupatorjem (kar ne pomeni, da so se strinjali z okupacijo), tukaj ne gre samo za Slovenijo, še izrazitejši je npr. primer pri Hrvatih, Slovakih, kjer je katoliški duhovnik Tisza postal kolaboracionist (njegov predhodnik Hlinka pa še danes velja za narodnega junaka pri večini Slovakov), zelo blizu tej drži so bili tudi na Madžarskem. V ostalih evropskih državah je bilo nekoliko drugače, torej nekakšna vsesplošna obsodba bi ne bila poštena. Toda nas zanima Slovenija, kjer je domobranstvo prisegalo ob »žegnu« RKC-ja, ki je seveda bila pragmatična glede na splošno politiko Vatikana, tako rekoč je bila potisnjena med Scilo in Karibdo lastne vesti in ubogljivosti. Na žalost, vsa čast izjemam, so izbrali napačno držo glede na razplet vojne, verjetno pa nikakor ne na božjo voljo, ki jo seveda na Zemlji razglaša nezmotljivi papež in jim bo v onstranstvu bržčas prišla prav. Toda na Zemlji je zelo težko uničiti dokaze, ki so jih ironično celo sami posneli, skupaj s svojimi okupatorskimi prijatelji. Znamenita je tista fotografija ob domobranski prisegi, ki je tako svečano zvenela po »beli Ljubljani« in bila na nesrečo tudi zapisana, tako da jo lahko danes prebiramo (skozi perspektivo protinacistične koalicije, da se jo seveda tudi drugače; eristična dialektika je brezmejna veščina) kot zgovoren zgodovinski dokument. Da si obudimo spomin, čemu so morali priseči mladi fantje, ki bi seveda raje bili doma, pa jih je pač vojna ujela v cvetu mladosti: »Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom Nemčije, SS-četami in policijo, proti banditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom, svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.« No, seveda je bila svobodna Evropa mišljena nekoliko drugače, kot si jo zamišljamo danes. Spoštovani, presodite, sam sem se v šoli rajši učil angleščino kot nemščino.